Waldorfske novice - Jesen 2016

P r v i š o l s k i d a n
Na poti v dežele skrivnosti
Anja Nosan
Pričakovanje. Tiho stojim na hodniku. Nastane
poseben prostor umirjenosti, ko po hodniku
pridejo s svojimi starši prvošolci. Nasmejani,
z živimi očmi, otroci presenečeni ugotovijo, da čisto
vsakega čaka prostor z njegovim imenom. Razposajeno
razpoloženi obujejo copate, starši jih ponosni in polni
pričakovanja prepustijo in s pogledi nazaj počasi odidejo
proti slavnostnemu prostoru.
Otroke pozdravim in prvič se postavijo v kolono, v kateri
vsak ujame svojo tišino in počasi stopamo proti
slavnostnemu dogodku. Ob vstopu nas pozdravi pesem,
ki jo pojejo vsi otroci naše šole in tudi ponosni
starši naših prvošolcev. Po izrečeni dobrodošlici ravnatelja
je čas, da naši prvošolci uradno postanejo šolarji.
Najstarejši šestošolci pospremijo vsakega prvošolca
na oder, kjer mu podarim sončnico, simbol življenja,
živosti in poti k svetlobi, ter venček in pogumno se postavi
na oder pred številno občinstvo.
Pozdravi jih palček Pin, ki nestrpno čaka, ali bo njegov
očka ugotovil, da mu je ravno to noč brada zrasla
za šest palcev in mu bo dovoljeno jadrati z oblakom. Da
bo videl skrivnosti dežel, o katerih se mu zdaj lahko le
sanja. In res, palčku Pinu je od danes naprej dovoljeno
jadrati.
Ob Očetovem nauku jih Pin pospremi, da prvič vstopijo
v svoj prvi razred. Pospremi jih v čisto pravo šolsko
uro, kjer že po tradiciji prvošolci spoznajo gospoda
Ravnega in gospo Krivo.
Začenja se novo, šolsko življenje, ki pa skozi waldorfsko
pedagogiko poskrbi, da je prehod iz vrtca v šolo
mehak. Ohranjamo pravljičnost in bogatimo domišljijo,
ki je zaklad za prihodnja šolska leta. (Anja Nosan)
V waldorfski pedagogiki se za čas zrelosti za šolo šteje
čas menjave zob. Vendar se ta izraz ne nanaša le na
zobe. Gre za dogajanje in spremembe v celotnem telesu.
Otrok raste, podaljšujejo se mu roke in noge, manjši
otroci še imajo maščevje, recimo tudi trebušček, ki
ob zrelosti za šolo izgine. Izstopi tudi koleno. Rebra se
razporedijo. Celo telo se spremeni. Spremeni se tudi
obraz. Bolj se individualizira.
Spomin pri vrtčevskih otrocih deluje tako, da ga stvar
od zunaj spomni na neki dogodek, pri zrelih za šolo pa
pride od znotraj, vedeti morajo, kaj je treba prinesti v
šolo ali kaj podobnega. Steiner pravi: 'Prav je, da spomin
pustimo pri miru. Spomin se mora razviti sam, kot
se oči in ušesa pri embriu, ni dobro, da ga neprestano
sprašujemo, kaj ve, ker nič ne pripomoremo.'
Pri šestletniku so življenjske sile opravile svojo nalogo,
ritem ima v nogah, lahko hodi po ritmu in te zdaj
uporabimo za učenje. Zelo pomemben je red. Da se točno
ve, kdaj, kje, kako, vsega se je potrebno držati.
Če opazimo nadarjenost, nagnjenost, to ne pomeni,
da jo moramo vzpodbujati. Otroci naj bi bili čim
bolj univerzalni, da lahko eksperimentirajo. Morajo se
usmeriti v čim več stvari, ne razvijati enosmerno, ker
se potem druga področja zanemari. Pustiti moramo, da
se nagnjenje razvije samo od sebe.
Naša naloga je, da posegamo v razvoj volje. Šestletniki
naj bi znali dati nit v šivankino uho, si zavezati vezalke,
zapeti gumbe na jopi, hlačah. Ko mora otrok storiti
nekaj sam, takrat se največ nauči.
Vir: Goldmann, B., Zrelost za šolo, predavanje na Seminarju
za waldorfske učitelje, januar 2016
23
Waldorfske novice 23