Waldorfske novice - Jesen 2016

ila na grotesken primer nezaupanja opozorjena preko zdaj
znamenitega primera s srednje šole Stockwell Park v Londonu
leta 2014. Poročali so, da je šola nastavila 100 kamer, s
katerimi je želela preprečiti izostajanje od pouka, vandalizem
in zavarovati učitelje pred lažnivimi obtožbami. Z drugimi
besedami, želeli so vsiliti varovanje. Temu primeru je sledilo
sto drugih šol po vsej Veliki Britaniji. Kasneje so odkrili, da
so kamere uporabljali tudi za nadzorovanje učiteljev pri delu.
To je nekaj povsem drugega kot varovanje kot psihološki
pogoj pri naših otrocih. V prvem primeru učitelja ocenijo po
njegovi sposobnosti, kako obvladuje skupino otrok. Da v razredu
ne nastane zmeda, potrebuje učitelj določeno mero koherence.
To je seveda odvisno od tega, ali ima kaj koristnega
in pomembnega za učiti. Učitelj mora do neke mere obvladati
vsebino, metodo in didaktiko. Na osnovi tega se čuti varnega,
pridobi na samozavesti in je zmožen bolj učinkovito obvladovati
druge zadeve in zahteve. Ta varnost na strani učitelja
se nato prenese na učence. Socialni pogoji v razredu niso
nič drugačni od drugih socialnih druženj, kot so praznovanja
rojstnih dni ali verske dejavnosti. Od otrok pričakujemo,
da se obnašajo na določen način. Norme morajo obstajati.
Te odsevajo vrednote. Kažejo, kaj v življenju cenimo. Kot takšne
so del tistega, za kar v izobraževanju pravzaprav gre. V
prvih treh letih šolanja moramo uveljaviti osnovni občutek
varnosti, vrhu tega pa tudi pravila. Pri majhnih otrocih se
to pokaže v potrebi in nagnjenosti k nemoteni, neprekinjeni
rutini in ritmu. Vemo, da se majhni otroci najbolje razvijajo
v razredu, ki je v mejah rigidnosti. Otroci, ki v tem razvojnem
obdobju živijo v nestrukturiranem okolju, imajo v puberteti
veliko več težav s prepoznavanjem meja sprejemljivosti. V
takih primerih je učenec lačen dodatne podpore ali pretirane
pozornosti. V prvem obdobju šolanja sta predvidljivost in doslednost
pomembni. Tu ne gre za disciplino kot tako, ampak
za medčloveške odnose, ki temeljijo na spoštovanju in oliki.
S tem pa se oblikujejo dobre navade. Potrebno je pripomniti,
da ima lahko v angleškem jeziku beseda 'habit' različne
pomene. Lahko je to model obleke. Lahko je povezano z življenjem,
kot je to v 'inhabit' ali 'inhabitant'.
Pomembna komponenta družbenega, metodološkega impulza
waldorfske šole, ki temelji na učnem načrtu humanističnih
ved, v okviru rasti zavedanja učencev, je diskusija,
katere osnova so naše kulturne vrednote. Odkrit in nezaključen
pogovor v šolah in na univerzah bo vedno ostal neke
vrste pot k razumevanju in k miroljubnemu, tvornemu, medsebojno
blagodejnemu sobivanju. Pomemben del waldorfske
šole kot socialnega impulza Rudolfa Steinerja, ki je vedno
pomenil jedro šole, je bila učiteljska konferenca, ki je nastala
zato, da razvije forum proste diskusije, kjer lahko izmenjaš
nasprotna mišljenja, da ne zapadeš v sovraštvo, kjer ne glasuješ
za stvari tako, da večina 'premaga' manjšino. To je bil
prvi korak pri oblikovanju šole, kajti učitelji so morali vaditi
odprt dialog, da so se bili potem sposobni vključiti v pogovore
z učenci na teme predmetov glavne ure.
Občutek pripadanja
Ljubezen, naklonjenost in čut pripadanja so ključne sestavine,
ki gradijo občutek varnosti. Tudi če poskusimo pregledati
naš izvor in bistvo naše domovine, materinega jezika in
kulture, bo naš rojstni kraj vedno neizbežen del nas. Potreba
po pripadnosti je srčika človekove narave. Od 9. do 13. leta,
ko se otrok začne obračati v zunanji svet, je potreba po pripadnosti
ključni vidik oblikovanja njegove identitete. To se
odraža v učnem načrtu waldorfske šole. Človek je vse življenje
prepojen s pokrajino otroštva. Kjerkoli na svetu živi, živi
v notranji dolini otroštva. Danes se vedno bolj zavedamo, da
je stalnost čuta pripadnosti povezana s svobodo pozneje v
življenju. Če smo odrezani od drugih, otopimo in se zapremo
vase. Večini ljudi se čut pripadnosti ne zdi nič posebnega. Ko
pripadamo, se nam to zdi nekaj samo po sebi umevnega. Ko
pa smo izključeni, postanemo zelo ranljivi. Čeprav je vsaka
duša edinstvena, pa po svoji sami naravi hlepi po zvezah, da
tako premosti prepad med osamitvijo in intimnostjo. V angleškem
jeziku je beseda pripadati (be-longing) kombinacija
besed bitje (being) in hrepenenje (longing). Bližina prebudi
pripadnost (belonging), razdalja pa hrepenenje. Iskanje pripadnosti
je del procesa identifikacije. Kot drevo, ki požene
svoje korenine globoko v zemljo, tudi vsak otrok potrebuje
sidro pripadnosti, da se upogne ob neurjih in raste dalje proti
svetlobi. Globalna vas predstavlja brezoblično, neosebno
pokrajino. Kulturno, zgodovinsko in geografsko okolje, v katerem
otrok zraste, mu služi kot podlaga za svobodo kasneje,
ko je odrasel. Zato mora učni načrt za ta leta vsebovati časovne
in prostorske vidike domače kulture, geografske, zgodovinske,
literarne in glasbene.
Zaupanje
Občutek varnosti in pripadnosti pa skupaj spodbujata
nastanek zaupanja. Ne moremo zanikati, da to mnogokrat
umanjka v vseh segmentih družbe. Zaupanje lahko definiramo
kot zaupati nečemu ali opirati se na neko lastnost pri
človeku, ustanovi ali družbi. Zajema odnos med dvema ali
več ljudmi. Brez zaupanja postane življenje izjemno težko.
V normalnih okoliščinah zaupamo svojemu zobozdravniku,
kmetu, zdravniku, učitelju ali prijateljem. Toda zaupanje je
več kot spoštovanje zdravnika zaradi tega, ker ima primerno
in ugledno univerzitetno izobrazbo, licenco za prakso in
poklicne izkušnje. Ugled se gradi počasi. Prijatelju zaupamo
6 Waldorfske novice