Waldorfske novice - Jesen 2016

Bruslja, pašniki na drugi strani ograje niso vedno bolj zeleni.
Preseljevanje ne rešuje nujno globalnega nelagodja, ki vlada
zaradi vedno večje razlike med bogatimi in revnimi. Iznajdljivi
so se ogradili od neprijetnega zapleta s 'tujci', novimi
sosedi, ki po njihovem motijo udobnost bivanja, ter se preselili
ven iz mest, kjer so zgradili svoje lastne ograje, ki delijo
ljudi ne tiste, ki so dobrodošli, in tiste, ki jih le tolerirajo.
Mnogi se zagovarjajo, češ da naraščanje števila priseljencev
na ulicah evropskih mest nismo povzročili mi niti nimamo
nad tem nadzora. Nihče nas ni vprašal za naše mnenje. To
je vodilo v politično krizo in sprožilo nastajanje radikalnih
desnih strank v Franciji, Nemčiji in na Švedskem, tj. tistih
deželah, ki so v zadnjem času prevzele glavni val preseljevanja
iskalcev azila.
Vprašanje varnosti
Zaradi nedavnih dogodkov v Nemčiji in Franciji so ljudje
na demonstracijah in mediji zahtevali, da politiki in oblast
ukrepajo. Ljudje hočejo varnost. Varnost lahko definiramo
kot 'stanje, ko smo varovani pred nevarnostjo oz. ji nismo
izpostavljeni'. To je nekaj, kar 'nas varuje, ščiti, varuje ali
brani'. Seveda je to človekovo osnovno stanje, ki ni le zaželeno
in upoštevano, ampak je tista tvorna prvina, potrebna
za vzgojo otrok doma in v šoli. Vse več je zahtev po raznih
oblikah varovanja in pogostejši uporabi priprav in kamer, ki
nadzorujejo javne površine. Povsod je mogoče videti povečano
število varnostnikov. Sprejetih je bilo več zakonov, ki
predpisujejo ukrepe, kot so iskanje bivališča brez jamstev,
povečanje števila vojakov na naših ulicah in tako dalje. Vse
to v imenu 'varnosti'. Taki ukrepi ustvarjajo vtis, da smo ves
čas v nevarnosti in da nas ves čas obdaja nekaj neugodnega
ali celo zlega. Politiki morajo pokazati, da nekaj delajo za nas
in naše udobje. V nedavnih raziskavah javnega mnenja je 40
% državljanov držav članic EU varnost v povezavi s priseljenci
navedlo kot najbolj pomemben problem, s katerim se sooča
Evropska skupnost. Toda resničen problem so življenjski
pogoji ljudi na sploh, ali imajo smiselno delo, kakšen je nivo
in kako stabilen je njihov položaj v družbi.
Britanski sociolog Zygmunth Baumann govori o grožnji lebdeče
negotovosti, ko ljudje iščejo sidro na sploh, ne le kar
se tiče preseljevanja ljudi drugega etničnega porekla, rojenih
v evropsko nacionalnost, ali seveda kot ključne vrednote
znotraj vzgoje otrok na sploh. Vprašanje je, kako lahko šola
neguje vrednote, ki omogočijo sodelovanje v družbi, zdravo
samopodobo in osebna srečevanja onkraj kulturnih in ekonomskih
razlik.
Vse večji problem v evropski družbi je stigmatizacija, ki
sproža nesrečne spomine na našo preteklost. Je znamenje
občutka sramu ali sramote, tam, kjer je posameznik na neki
način drugačen od 'normalnega'. Tistim, ki so bili kot otroci
stigmatizirani, je bilo vzeto nekaj, kar se smatra kot normalno.
Zaradi tega je močno ogroženo njihovo samospoštovanje,
ki vodi v sramovanje in ponižanje. Kot lahko vidimo, je to
glavni vzrok za vse večje število nasilnih dejanj v šolah urbanih
mestnih površin ali napadov na šole in mesta, kjer se
zbirajo najstniki, sprožijo pa jih mladostniki, ki so se znašli
na robu prepada, ki živijo v negotovosti. Do takšnih dogodkov
pride tam, kjer je spodkopana osnovna predpostavka iz starih
časov, da v mestu živi homogeno prebivalstvo. V urbanem
okolju bomo povsod srečali 'tujce'. Mnogi mladi zapuščajo
evropske vasi in si poiščejo samostojno, neodvisno življenje
v mestu, kjer človek ne pozna ljudi v sosednjem stanovanju.
To nas opominja, kako družbeno ranljivo je moderno okolje.
Na skupnost, kot je šola ali seveda razred v njej, moramo
gledati kot na tesno prepleteno družbeno pobudo. Vsi njeni
člani doživljajo nekakšno izumiranje svojih korenin in kulture.
Hkrati pa v šolah mladi doživljajo močan pritisk zunanjega
preverjanja znanja, kar pelje v družbo zmagovalcev in
poražencev, prvakov in ostalih bednikov. Vemo, da se bo, če
ne bomo ustrezno pozorni na te grozljive stiske, v kritičnem
razvojnem obdobju med sedemnajstim in enaindvajsetim letom
pri mladih pojavila negotovost in zmeda. Večji zunanji
nadzor v družbi ali razredu ni rešitev. Niso samo priseljenci
tisti, ki pričakujejo osvoboditev od skrbi in težav. Vsakdo
ima vizijo svobode, ko mu ne bo treba skrbeti, ko bodo v njegovem
življenju stvari manj zahtevne, kjer bo vse dosti lažje.
V času, ko si mora vsakdo utirati svojo lastno življenjsko
pot, moderno življenje nikakor ni enostavno in udobno. To
je življenje, kjer je potrebno stalno prilagajanje in odločanje,
kjer nič ni preprosto.
Kje lahko torej začnemo?
Osrednje načelo demokracije, vključno z demokracijo v narodnem
zboru, parlamentu ali v šolskem razredu, kot družbi
v miniaturi (beseda izhaja iz 'parler', govoriti), je sposobnost
vzdrževanja dialoga, diskusije, osebnega pogovora, da se
tako izognemo stigmatizaciji, ki vodi v občutek sramu in ponižanja.
Raziskava kaže, da glavni vzrok za odločitev Britancev,
da zapustijo Evropsko skupnost ni priseljevanje, čeprav
je to bil glavni dejavnik v propagandi stranke UKIP, ampak
razdalja med ljudstvom in tistimi, ki mu vladajo, ali drugače
povedano, med voditelji in vodenimi. Pri demokraciji ne gre
le za dajanje glasu, ampak za vzdrževanje dialoga, kjer imajo
moč različna stališča. Člane parlamenta, bolje rečeno tiste,
ki odločajo v Bruslju, vidimo kot 'tujce', ki nimajo pojma o
potrebah preprostega človeka na cesti. Prav zanimivo, da je
'izhod' najbolj številno podprlo preprosto ljudstvo vseh etničnih
skupnosti, v glavnem slabo plačanih skupin ali nezaposlenih
v visoko urbaniziranih področjih osrednje in severne
Anglije. Razdalja privede do neke vrste dehumanizacije.
Glavna naloga učitelja današnjega časa je humanizacija.
Filozof Immanuel Kant je govoril o času, ko na zemlji ne bo
nenaseljenih področij, ko se bo kolonizacija končala, ko bo
med narodi večja mobilnost. Sčasoma se bo pojavilo vprašanje,
kako lahko narodi živijo eden ob drugem. Kako bodo
potem lahko prenašali drug drugega? Da bi to bilo mogoče,
mora biti izpolnjen neki pogoj. To zahteva pravico, da
so ljudje med seboj prijatelji. Ljudje se morajo torej naučiti
sposobnosti medsebojnega komuniciranje. Sicer bodo službe,
razredi v šolah in druga mesta, kjer se ljudje srečujejo,
deljena na prijatelje in sovražnike.
Pot naprej vključuje določen nivo razumevanja, ki ga je
mogoče razviti le z dialogom, s pogovorom, ne na socialnih
omrežjih, na pametnih telefonih, ampak s pogovorom iz oči v
oči, v vzdušju medsebojnega spoštovanja. Neprestana potreba
mladih, da so stalno prisotni na socialnih omrežjih, kaže
na potrebo po pogovoru. Toda 'srečanje' kot tako se ne zgodi.
Varnost v šoli
Na varnost lahko gledamo na različne načine. V zadnjih letih
so šole okužene s togim zatiralnim nadzorom. Javnost je
Waldorfske novice 5