Waldorfske novice - Poletje 2017

Š i r i m o o b z o r j a
Ponovna
dobrodošlica
Henning Köhler
V
življenju otroka pridejo obdobja – težka obdobja
– ko pomaga le eno: da se osredotočimo le na
bistveno in storiti se da veliko. Oblike pomoči,
ki delujejo, so pogosto povsem skrite.
Vera gore premika.
Ljubi starši, ste vedeli, da večina otrok med osmim in
devetim letom starosti obožuje, da jim pripovedujemo
o njihovih prvih letih življenja? O njihovih posebnostih
iz zgodnjega otroštva. O tem, kako so se učili govoriti.
Katere besede so najprej usvojili. Kako in s kom so se
najraje igrali. Katere pesmi in pravljice so jim bile najbolj
všeč in kakšne izvirne pripombe so ob tem prišle
iz njihovih ust. Kje so si brez pravega razloga podrsali
kolena ali komolce. Česa so se najbolj bali. O boleznih,
skrbeh, nerodnostih in nenadnih, presenetljivih razvojnih
korakih. Kako je potekal porod. Kako sta se mama
in oče spoznala ... slikovito, neprizadeto, brez sodb prosim.
Pri tem so nam lahko v pomoč stare fotografije. Ali
pa s podstrešja prinesemo slike, ki jih je otrok v tistem
času slikal. Videli boste, da ta ritual deluje presenetljivo.
Svetujemo, da z njim poskusite ravno takrat, ko so
v težkih obdobjih.
Kdaj ste nazadnje tako globoko pogledali svojega otroka,
da se vas je dotaknilo vse nedoumljivo, ki se zrcali
v njegovih očeh?
Kdaj ste nazadnje obstali, ko ste ga poslušali govoriti,
in ste smehljaje občutili nezamenljive lastnosti melodije
njegovega govora. Čudež ...
Kdaj ste si za svojega otroka nazadnje izmislili zgodbo?
Sploh ni tako težko. Izmislite si glavnega junaka, za
katerega menite, da bi se vaš otrok rad z njim poistovetil.
In junak naj doživi pustolovščine in izkušnje vseh
vrst. Stavite, da jih bo otrok želel slišati še več? Mogoče
bodo nastale zgodbe v nadaljevanjih brez konca. To so
prava darila!
Ljubi starši, sprehodite se po spominih do ure rojstva
vašega otroka, do prvih ur njegovega življenja in do
dni, ki so sledili. Kako ste potovali med občutki sreče
in nemoči, med olajšanjem in neznansko izčrpanostjo,
mogoče celo med ljubeznijo in zavrnitvijo (slednja se
pogosto pojavi in ni razlog za občutke krivde). Ampak
obstaja še nekaj: trenutki, v katerih ste bili globoko
prevzeti s čudenjem. Včasih se vam je zazdelo, kot da
sanjate, da kaj takega sploh ni mogoče. Naenkrat je bil
pred vami mali človek! Padel je z neba v vaše roke. Pri
vsem poznanem pa tako tuj obraz. Se še spomnite?
Začutite te trenutke omamljenega strmenja v spomine.
V življenju z otroki so trenutki, ko moramo ponoviti
dobrodošlico v življenje in se okrepiti.
prevedla Nadja Lazar
Waldorfske novice 11