Waldorfske novice - Poletje 2017

Za kaj naj bodo hvaležne generacije milenijcev? Dobijo, preden
si zaželijo ali potrebujejo, odgovori se jim, preden zares
postavijo vprašanja, do povsod se jih dostavi, da jim ni treba
hoditi, v delovnih zvezkih samo dopolnjujejo, da se ne trudijo
s pisanjem, v šolah so opremljeni z moderno tehnologijo, da
je vse dostopno na 'klik'.
Težave se ne pokažejo le na področju hvaležnosti, ki je ni,
pač pa tudi na področju osebnega zadovoljstva, ki ga je vedno
teže doseči. Če se nekaj ne zgodi takoj – se to opusti. Taka
strategija je morda mogoča v dobi otroštva in pubertete, v
dobi odraslosti pa slej ko prej vodi v polom.
Osebni odnosi, ljubezen, uspeh v službi so teki na dolge
proge, če ne maratoni, in nikakor ne šprinti. Če nisi opremljen
z mišicami in vztrajnostjo za dolgotrajne napore, se
vdaš, odstopiš, se tolažiš z alkoholom, padeš v depresijo, menjaš
službe, nikjer ne najdeš zadovoljstva, narediš samomor
...
Angela Duckworth, avtorica knjige z naslovom 'The GRIT',
kar bi lahko prevedli kot 'moč, da stisneš zobe takrat, ko je
to potrebno' ... ali vztrajnost, pogum, odločnost, je na podlagi
raziskav in opazovanja, ko je poučevala matematiko na
javnih šolah v New Yorku, ugotovila, da IQ in talent nista
odločilna pri uspehu učencev, pač pa je odločilna njihova
vztrajnost. Na vprašanje, kako privzgojiti otrokom vztrajnost,
pravi, da nima odgovora. Svetuje, da moramo odrasli pri
vzgoji vztrajnosti biti vztrajni!
In še eno pomembno ugotovitev predstavlja Duckworthowa:
da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti in s tokom
dogajanja spreminja.
Z negativnimi ocenami se kaznujejo napake. Napake so nekaj,
kar se ne sme delati. Po drugi strani pa je splošno znano,
da je človeštvo do mnogih odkritij prišlo zaradi 'napake' in da
vsak ustvarjalen človek mora biti pripravljen na napake. O pogumu
za napake in o tem, da se v šolah pravzaprav ubija kreativnost,
govori še tretji pisec, ki bi ga rada omenila, Sir Ken
Robinson. V svojem nastopu, ki je največkrat poslušan nastop
na TED talks, pravi tudi, da je treba v šolah gojiti radovednost.
Vse tri prej omenjene avtorje, govorce, motivatorje bi rada
povabila na obisk v waldorfsko šolo in jim priporočila branje
Rudolfa Steinerja. Pri nas se vsega, kar oznanjajo, zavedamo
že dlje časa. Starši otrok, ki obiskujejo waldorfsko šolo, mi
boste zagotovo pritrdili, da ste o zgoraj navedenih zadevah
že poslušali na katerem od naših predavanj, na starševskih
večerih, v osebnih pogovorih z učitelji ...
Morda pa je vendarle prav, da vsake toliko časa tudi tisti,
ki vam waldorfska pedagogika kljub vsemu ni tako zelo poznana,
dobite še kakšno zunanjo potrditev, da gremo v pravo
smer in še en razlog več za zaupanje v učitelje.
Z vzgojo volje je na waldorfski šoli prepojeno skorajda vsako
opravilo. Vsakodnevno ponavljanje opravil v ritmu, 'barvanje'
robov na listih, ko ni dovolj, da potegneš le enkrat, pač pa moraš
vsakič, v vsako smer – potegniti trikrat, pisanje na roko,
dolgotrajna in naporna hoja v šolah v naravi, pletenje, ki za
nekatere predstavlja večji napor kot večurna hoja navkreber
... To je le nekaj najbolj osnovnih prijemov za vzgojo volje.
Otroci se sicer že rodijo vztrajni. Če ne bi bili vztrajni, se
ne bi nikoli naučili hoditi. Tako pa vsakič, ko padejo, znova
vstanejo, po 100-krat na dan, če je potrebno. Uživajo v ponovitvah
dejanj. Kolikokrat se smejijo, ko jim postavite stolp iz
kock, pa ga zrušijo in prosijo za ponovitev.
Če hočemo otrokom pomagati, da vztrajnosti ne bodo prehitro
izgubili, si moramo vzeti čas. V waldorfskem vrtcu traja
celo večnost, preden se odpravijo ven na dvorišče, ker se otrokom
dovoli, da se sami obuvajo in oblačijo (seveda v okviru
zmožnosti in glede na starost). Opravilo traja dolgo, za otroke
predstavlja resno in zapleteno delo, a jih krepi v vztrajnosti
in jim nudi zadovoljstvo nad malimi zmagami.
Hvaležnost in zadovoljstvo dosežemo tudi tako, da se učimo
počakati. Saj vemo, da mnogi otroci že preden pridejo v prvi
razred znajo napisati črko A. A mi jo vseeno najprej 'hodimo',
oblikujemo iz voska, rišemo v pesek, na hrbet sošolca,
jo iščemo v zgodbi in šele potem napišemo na papir. Tako
smo črko ne le 'znali počakati', pač pa jo tudi ponotranjili in
jo zares vzeli za svojo. V vseh razredih, tako nižjih kot višjih,
je pogosto izgovorjena poved: 'Na to bo pa treba počakati! ' ali
'To boste pa izvedeli v naslednjem razredu!' itd. Ne dajemo
prehitrih odgovorov. Ne povemo vsega takoj, v enem dnevu.
Če jim damo vse odgovore, preden se jim sploh porajajo vprašanja,
smo jih oropali radovednosti. Več naredimo, če vzbudimo
zanimanje, kot pa, če jih zasujemo z goro informacij.
Raje gremo v globino kot v širino.
Ugotovitev, da sposobnost učenja ni fiksna, pač pa se z leti
in s tokom dogajanja spreminja, močno podpre naše prepričanje,
da je številčno ocenjevanje in s tem ukalupljanje otrok
škodljivo. Če otrok že v zgodnji dobi dobi večje število negativnih
ali slabih ocen, se bo 'fiksiralo' njegovo prepričanje,
da ne zmore, in posledično tudi ne bo zmogel. V nasprotnem
primeru bo ob spodbudi in opažanju predvsem njegovih močnih
področij pridobil zaupanje vase in se nekega dne morda
začel učiti z vso vnemo.
V knjigi Labirinti Gernota Candolinija, ki jo je letos izdal in
založil Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev, lahko preberemo:
'/.../ v svetu odraslih je marsikaj razdeljeno na 'pravilno'
in 'nepravilno' in to po nekem strogo zapletenem sistemu.
V zvezi s tem nam labirint predaja zelo presenetljivo sporočilo,
ki pravi: Vprašanje o pravilnosti ali nepravilnosti je nepomembno.
Bistveno je neko drugo vprašanje: Iti ali obstati?
Pot po labirintu je vedno prava, tudi če vodi proč od sredine.
V labirintu ne obstaja daljša ali krajša pot. Prehoditi je treba
vsak zavoj, ničesar ne smemo izpustiti, če hočemo priti do
središča. Kdor se je pripravljen ob zavojih učiti, tisti torej, ki
ne obstane, temu se napake ne zdijo po nepotrebnem izgubljen
čas, ampak postanejo dragoceni odseki poti.'
Viri:
Simon Sinek (roj. 1973) je angleško-ameriški pisatelj, antropolog,
motivacijski govorec, svetovalec za marketing. Je avtor uspešnice:
Start With Why; (How Great Leaders Inspire Everyone to Take
Action (2009).
Angela Dukworth ( roj. 1970) je avtorica knjige 'The Grit', ki je v ZDA
doživela velik uspeh (izdana v maju, l. 2016). Doktorirala je iz
psihologije in je profesorica na Univerzi Pensilvanija, kjer se
ukvarja pretežno z vprašanjem volje in samokontrole. Za potrebe
svojih raziskav je več let poučevala matematiko na javnih šolah v
New Yorku.
Sir Ken Robinson (roj. 1950), angleški pisatelj, mednarodni svetovalec
za vzgojo in izobraževanje, velik zagovornik poučevanja umetnosti v
šolah; zaslužni profesor na Univerzi Warwic (ZDA). Avtor uspešnice
'The Element' .
.
16 Waldorfske novice