Waldorfske novice - Poletje 2017

U v o d n i k
Iztok Kordiš
Carpe diem
Na morje ne hodim preveč rad. Za razliko od večine na vročini ne
funkcioniram dobro. Moj letni čas je zima. Ampak jadranski otoki
so vseeno nekaj posebnega in zadnja leta se kar vrstijo. Za Šolto so
prišli na vrsto Mljet, Iž, Dugi otok in zadnji dve leti Korčula. Letos
že kar podaljšan vikend v juniju. Na otokih je kljub turizmu, ki
prodira in podira vsepovsod, še vedno nekaj prvinskega. Hribovitih,
poraščenih, zaraščenih krajev, kamor te vodi le na pol opuščen kolovoz,
lahko najdeš še veliko in narava še diha brez velikih hotelskih
naselij. V malih obmorskih mestecih in pristaniščih je seveda že
drugače, ampak še vedno prijetno. Posebej zdaj na začetku sezone,
ko turisti še niso navalili z vso silo. Zbirajo se najprej morski zanesenjaki,
ki preživijo na morju celo poletje in so po navadi vezani na
en kraj. Tako se skoraj vsi poznajo. V pristaniščih so kot nekaka
družina, ki živi in diha skupaj z morjem in za morje. Tako sva z Vero
obiskala sorodnico, ki vsako leto pride iz Avstralije in preživi poletje
na Jadranu, barko pa ima spravljeno na Korčuli, v Lumbardi. Prišla
sva popoldne in na barki je bilo zelo živahno, saj so jo po zimskem
počitku pripravljali za sezono. Elektrika ni delovala in serviser se
je že cel dan trudil, da bi popravil vse napake. Kljub celodnevnemu
delu so bili vsi še vedno polni elana in dobre volje. Barka ni preveč
velika in prostora za gibanje je malo, ampak nihče zaradi tega ni bil
nervozen. Vsak, ki je prišel mimo, je pozdravil, izmenjali so nekaj
besed, nekateri so prišli pomagat in proti večeru je stvar delovala.
Vidno zadovoljni smo posedli na krov. Najbolj zadovoljen od vseh,
prav prešerne volje je bil Maks, vitalni 80 letnik, lastnik barke, ki je
kar zavriskal od veselja, da vse deluje.
Pravzaprav čudno. Če bi vse delovalo od začetka, se nihče sploh ne
bi zmenil za to. Naprave so pač za to, da delujejo. In ko delujejo, se
ne zavedamo, da se lahko tudi pokvarijo. Kot življenje in zdravje. Ko
ga imaš, je to kar samo po sebi umevno, šele ko zboliš ali izgubiš
koga bližnjega, se zaveš, da je to pravzaprav dar in da smo lahko
hvaležni za vsako uro, vsako minuto, ko smo na tem svetu. In če se
zavemo tega, se zavemo tudi, kako pomembno je, da smo pozorni
drug do drugega, da cenimo soljudi in ustvarjamo skupnost, kjer
se bo vsak lahko dobro počutil in ustvarjalno sodeloval. Takrat se
resnično zavemo, da ni pomembno tekmovanje, ampak sodelovanje
in seveda veliko dobre volje.
Torej, kot je bil moto letošnje valete naših devetošolcev - Carpe diem.
Waldorfske novice 3