Waldorfske novice - Poletje 2017

Š i r i m o o b z o r j a
starši vedno bolj ločeni. Otroci se učijo skozi opazovanje,
igranje, socializacijo in počasno delo ... Skozi svojo
igro zrcalijo aktivne izkušnje in se prežemajo z njimi.
To, kar je bila nekoč praksa učenja v družbi starejših,
sedaj leži v procesu izobraževalne prakse, kar napolni
otroke z abstrakcijo, nekontekstualnim učenjem in jih
odtujuje od skupnih aktivnosti z odraslimi.
Izpostavljanje odraslemu delu pomaga razvijati dobre
navade in je izredno spodbudno za igro. Delo odraslih
učinkuje na otroke kot velik energijski dvig: je zdravilo
za apatijo in celo, če njihova igra navidezno nima povezave
z delom, ki ga vidijo, postane pomembno bogatejša,
potem ko so bili izpostavljeni delu odraslih. Danes
mislimo, da je naša dolžnost igrati se z našimi otroki,
namesto delati z njimi.
Hitimo, da končamo svoje naloge, da bomo imeli 'kvaliteten
čas z otroki'. Ker smo vedno tako zaposleni, se
nam lahko zdi vključevanje otrok v naše delo težavno,
še posebno, kadar uslužno razmečejo postelje, ki smo
jih ravnokar postlali. To ponavadi zahteva bolj sproščeno
držo do vzdrževanja reda in bolj tolerantno držo do
varovanja otrok. Postelje se lahko vedno znova pospravi
– otrok ne.
Waldorfska pedagogika je zasnovana kot zdravilna
vzgoja in ima visok preventivni medicinski pomen. Waldorfska
pedagogika sama na sebi s svojim s starostjo
pogojenim učnim načrtom ter s specifično metodiko
in didaktiko v večini primerov zadošča – otrokom nudi
zadostno spodbudo, ki jo potrebujejo za svoj razvoj.
Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo iste vsebine
kot njihovi vrstniki, samo posredovane morajo biti na
drugačen način.
Hvaležna sem, da sem lahko v letošnjem šolskem letu
izkusila delo učiteljice DSP na Waldorfski šoli Savinja.
Tu sem lahko kar se da ustvarjalna in celostna. V javni
šoli gre na žalost v veliki večini primerov, predvsem pri
delu z učenci z učnimi težavami, za hitro mašenje lukenj
v znanju in nenehni tekmi dohiteti razred v obravnavani
snovi. Vse se vrti okoli tega, ali učenec dosega
minimalne standarde ali ne. Waldorfska šola pa ima
javno veljavni program z minimalnimi standardi znanj,
vendar standardi znanj niso edino merilo in ne določajo
dela z otroki s posebnimi potrebami. Merilo je otrok in
njegove sposobnosti, zato je individualizirani program
s prilagoditvami 'nad' programom. Napredek se oceni
glede na otroka, ne pa izhajajoč iz zunanjih meril. Takšen
pogled in delo pa od vseh vpletenih učiteljev zahteva,
da smo pozorni opazovalci, predani umetniki in
igrivi igralci.
Viri:
Jenkinson, S. (2012). The Genius of Play. Celebrating the spirit of
Childhood. Oxford: Hawthorn Press.
McAllen, A. (1992). Individualna ura: Vaje risanja in gibalne vaje
za otroke s težavami pri pisanju, branju in računanju. Prevod:
Magdalena Pirnat in Debora Pirnat. Verlag Freies Geistesleben.
Hillman, J. (2010). Zapis duše: prepoznavanje značaja in
poklicanosti. Nova Gorica: Eno.
Milenijci
Vztrajnost, kreativnost in
waldorfska šola
Simona Pajk
V
mnogih državah razvitega sveta je trenutno
aktualna problematika tako imenovanih
'milenijcev', generacije mladih ljudi, rojenih po
letu 1984. Velja prepričanje in ne nazadnje temu v prid
govorijo dejstva, da so ti mladi ljudje leni, neosredotočeni
in da nimajo nobene vztrajnosti. Angleško-ameriški pisatelj,
antropolog in motivacijski govorec Simon Sinek trdi, da
'milenijci' niso sami krivi za to, kar so postali, pač pa krivi
v veliki meri starše, tehnologijo, nepotrpežljivost in okolje.
Zgrešenost permisivne vzgoje seveda ni njegov izum. Že
mnogi pred njim so ugotovili (ne nazadnje ste tudi na tem
mestu o tem že lahko brali), da s tem, ko otrokom dovoljujemo
vse in se ves čas trudimo le, da bi jim ustregli,
in si ne drznemo z eno besedo izraziti dvoma nad njihovo
genialnostjo – v resnici povzročamo hudo škodo. Škodo ne
le lastnim otrokom, pač pa tudi družbi, v kateri ti otroci
nekega dne odrastejo, pridejo v službe in pričakujejo, da
bodo takoj prepoznani kot genijalci (ali pa v našem primeru,
ko službe sploh ne dobijo) in – ker se to ne zgodi, hitro
obupajo, se vdajo v 'povprečje', alkohol, droge ...
Naprej Sinek ugotavlja, da nepopravljivo škodo na samopodobo
mladine delajo tudi spletna omrežja, kot je recimo
Facebook, kjer je način objavljanja tak, da ves čas sporoča:
'Življenje je čudovito!', ne glede na to, da je tisti, ki
piše, morda depresiven oz. popolnoma na tleh. Telefoni so
jih oropali priložnosti za brušenje v socialnih veščinah. Veliko
lažje je poslati sms z vsebino: 'Greš z mano v kino?',
kot pa to isto vprašanje postaviti osebno iz oči v oči. In
še pomembnejše - tudi zavrnitev je veliko lažje prebrati in
prenesti v samoti kot pa v živo. V dobi odraslosti pa slej
ko prej pridemo do točke, ko je tudi zavrnitev treba znati
sprejeti – v živo. In preživeti!
Splošno uveljavljen termin je, da so nove generacije otrok
'instant' generacije, kar pomeni, da so odrasli v okolju, kjer
se vse zgodi in predvsem dobi 'v trenutku', dostikrat le s
pritiskom na gumb. Medtem ko smo starejši ob spremljanju
najljubših nadaljevank in nanizank na razplete zgodbe morali
čakati cel teden, si danes v enem večeru lahko ogledaš
tako prvo kot zadnjo epizodo ... morda celo obe hkrati. Hkrati
lahko gledaš prenos nogometne tekme in najnovejši film.
Včasih smo čakali na božič in veliko noč, da smo jedli potico,
danes jo lahko kupiš vsak dan. Za nič ni več treba čakati.
In potem od teh otrok, ki jim je vse prinešeno, še preden
si uspejo sploh zaželeti, pričakujemo hvaležnost in spoštovanje!?
Generacija ljudi, ki je doživela vojno, je bila hvaležna
za bel kruh, zato ker so poznali obdobja, ko ga ni bilo
oz. je bil velika redkost. Ta generacija ni bila razvajena in
se je znala brez obupa pretolči skozi težke povojne čase.
Waldorfske novice 15