Waldorfske novice - Poletje 2017

V r t e c S t u d e n č e k M a r i b o r
V času binkošti je bila letos Zemlja videti kot v času
raja. Videti je bilo, kot bi hotela narava v nas zasaditi
hrepenenje, da bi tudi notranje težili k takšnemu
razpoloženju.
Binkošti, najljubši praznik je prišel;
zelenela in cvetela sta polje in gozd;
na hribih, v višavah, v grmovju in živih mejah so ptice
na novo spodbujene vadile veselo pesem;
vsaka jasa je brstela v cvetju in dišečih vonjavah;
radostno praznično sveti nebo in Zemlja v barvah žari.
Na posebni mizici so v svečnikih gorele svečano prižgane
svečke, družbo so jim delali beli golobčki. Otroci
so bili praznično razpoloženi in v tišini pojedli vsak svoje
kosilo.
Čas, ko v naravi prične zelenilo temneti, napoveduje,
da se približuje praznik janezovo. Travniško cvetje počasi
poveša svoje cvetove in trave oblikujejo semena in
postajajo vse višje. Sonce je sedaj skoraj navpično nad
Zemljo in močno žari. Zdi se, kot da zrak postaja težji.
Na vrtovih začenjajo cveteti vrtnice in drugo cvetje.
Tako je binkoštno razpoloženje narave opisal Goethe.
Zemlja se je odela v slovesna oblačila in tudi nebo žari v
binkoštnem oblačilu. Zemlja je kot nevesta, ki se okrasi
s cvetjem in svežim zelenilom, da bi se poročila z
nebom.
Doživetje praznično odete Zemlje je ljudi morda nagovorilo,
da so v starih časih za binkošti svoje hiše krasili
s svežim zelenjem in pisanimi trakovi.
V vrtcu smo se na poroko pripravljali tako, da je vsak
otrok iz slanega testa zase oblikoval svečnik, iz nepredene
volne pa smo izdelali golobčke. Po prihodu z vrta
je otroke pričakala praznično pripravljena miza, ki je
tokrat gostila otroke celega Čarobnega vrta.
Če ob koncu junija na travniku prisluškujemo zvokom,
lahko slišimo večglasen koncert žuželk, ki nas kot monotono
zvenenje vabi k sanjanju in spanju.
Čebele in metulji se ženijo s cvetovi rastlin. Videti je,
kot da se hočeta Zemlja in Kozmos združiti, saj v nobenem
delu leta niso kozmične sile svetlobe tako povezane
z Zemljo kot v času praznika kresne noči.
V otroških dušah živi kozmična prostranost, ki jo v času
poletja čutimo v naravi. V poletju svetloba Sonca zaobjame
Zemljo s toploto in svetlobo. Zemlja preraste samo
sebe, njena duhovnost se razprostira navzven, v okolje.
Tudi otroška duša živi v okolju in se postopoma 'potegne' v
telo, da ga na koncu naredi edinstvenega, neponovljivega.
Otroci svet doživljajo intenzivno in neposredno. Odrasli
smo to sposobnost bolj ali manj izgubili, lahko pa
si s tenkočutnim, nežnim opazovanjem narave pomagamo
spet prebuditi ta speči delček sebe. Morda si kot
predmet opazovanja izberemo košček narave na vrtu ali
na poti, kjer se sprehajamo. In naj se zgodi.
Waldorfske novice 23