Trdina_Verske_bajke.pdf

I 1
da bi se bila v zemljo udrla. Prehuda vročina Je ponehala,
ker je začel pihati hladni sever. Poleg sebe
sem zagledal z velikim veseljem svojo ljubo sencb, ki
je bila zdaj zopet taka, kakor mi jo je Bog dal. Brez
neprilike sem korakal po gošči, V en? uri sem prišel
na cesto, v dveh urah potem pa v Novo mesto, kamor
sem bil namenjen. Kakor vidite, sem dobil stavo, ali
nisem hotel vzeti, ne krajcarja.
Moja povest je taka, to sam vem, da ji ni lahko
verjeti. Morebiti se ji boste sjnejali. Jaz nisem lažnjivec,
ali na vero vas ne morem siliti. Pa recite, kar hočete,
to mi morate potrditi vi in vsak pošten človek, da Bog
ima še zmerom pravico in moč, grešnike kaznovati, in
da je nedelja za to ustvarjena, da kristjan moli in Bogu
služi, ne pa da pijančuje že na tešče in se poteplje
kakor preganjana zver po samotnih brlogih in neznanih
gozdih.
9. Volkodlak.
Lenčka je pasla na Gorjancih drobnico. Drugim
pastirjem so delale nadlego in škodo divje zveri, njene
črede se pa ni nobena polotila. V Lenčko se je volk
zaljubil, pa ji ni raztrgal nobene živali niti ni dovolil
tega drugim zverem. Dolgo časa mu ni dosti verjela
in se ga je bala. Ker pa ji je ostal vedno zvest varuh,
je izgubila sčasoma strah in se ga je privadila in se
z njim sprijaznila. Ležal je poleg nje, gledal jo in se
ji milil, kolikor je hotel. Če je začutil nevarnost, je
planil na sovražnika in ga odpodil ali pa raztrgal in
ko se je vrnil, pohvalila ga je Lenčka, lepo ga božala
in se z njim pomenkovala. To je volka neizrečeno
veselilo. Poslušal jo je rajši in izpolnjeval je nje ukaze
/