Trdina_Verske_bajke.pdf

kega svetnika, ki je prinesel Dolenjcem pravo vero.
Ker se ne nahaja nikjer nič zapisanega, ga tudi po
imenu ne poznamo, kar je gotovo grozno čudno, šq
bolj pa za nas grdo in sramotno. Ohranil se je samo
spomin, v katerem kraju je navadno stanoval in učil.
Na tem svetem kraju so si sezidali samostan tisti črni
menihi, katerim so dejali jezuitarji. Prišli so na Dolenjsko
ravno o pravem času, ko se je bilo začelo širiti
Martin Lutrovo krivoverstvo tudi po naši deželi. Oni
so bili jako učeni in bogoslužni možje, popolnoma kos
novi veri, ki je zbežala pred njimi kakor megla pred
solncem. Vneli so Dolenjce zopet za čast božjo, nekaj
z lepimi pridigami, še bolj pa s svojim angelskim
življenjem. Ljudje so jih spoštovali in ljubili bolj kakor
očeta in mater. Ker niso imeli čisto nič premoženja, so
jim začeli za prejete nauke hvaležni gospodarji zapisovati
na smrtni postelji po kak kos njive, travnika
ali vinograda. Kmetom se ta izguba ni dosti poznala,
ker so imeli zemlje, da niso mogli vse obdelovati. Teh
zapisanih darov se je sčasoma toliko nabralo, da je
premogel samostan več, kakor marsikateri graščak.
Bogastvo pa menihov ni zapeljalo, da bi bili začeli
živeti razuzdano ali pa spravljati denar na kup. Ostali
so zmerom enako pobožni, ponižni in krščanski. Svoje
velike prihodke so delili, kakor zapoveduje vera, z reveži
in sirotami. Kadar je prišla slaba letina, so se odprle
na stežaj samostanske žitnice, da noben Dolenjec ni
kruha stradal. Ljudje so jim dobroto s tem povračevali,
da so jim zemljo zastonj obdelovali. To so storili iz
svoje dobre volje. Ker je od menihov vsak kaj-dobrega
prejel, jim je hodil vsak tudi rad na tlako; delal je pa,
kolikor je sam hotel in kadar je sam hotel; dolžnosti
49 4