Trdina_Verske_bajke.pdf

morda do dna hriba. Ko je Jošt videl, da so šli divjaki
v jazbino, je šel za njimi in je zametal in zabil jazbino
z debelim kamenjem. Nekateri so trdili, da tulijo divjaki
še zdaj včasi pod zemljo v jazbini. Jaz pa mislim, da
so gotovo poginili, ker niso imeli duška, pa tudi pri
sebi nič hrane. Ti divjaki so bili strašni videti, mesto
človeške glave se jim je držala vratu pasja, in so jim
dejali zato tudi pesjani ali peslajnarji. Iz hvaležnosti,
da ga je Bog rešil pesjanov, je sezidal Jošt na
vsakem griču cerkev, eno na čast svojemu patronu, sv.
Joštu, drugo na čast patroni svoje gospe, sveti Neži.
Kmalu je Bog z veliko čudeži pokazal, kako ljubi sta
mu ti cerkvi. Ljudje so čimdalje bolj k njima romali.
Božja pat na Kum je dolgo časa ravnotako slovela,
kakor Sv. Lušarje ali Sveta gora pri Gorici. Med čudeži,
ki so se na Kumu zgodili, je bil največji, da se je neka
žena iz trebanjske fare, ki je v spanju svojega otroka
zadušila, priplazila po golih kolenih do cerkve svete
Neže in s tem božjo jezo tako utolažila, da ji je mrtvi
otrok zopet oživel. Zdaj se pripoveduje, da je to bilo
na Zaplatah. Jaz pa prav dobro vem, da so za mojih
otročjih let sploh govorili in trdili, da se je pripetil
čudež na Kumu.
Zdaj bom pa povedala, zakaj se je ta božja pot
tako opustila. Na Kumu je bil shod in na shodu je
pridigoval pred cerkvijo sv. Neže duhoven, za katerega
živa duša ni vedela, kdo je in odkod je prišel. Na gori
se je zbralo veliko romarjev, ali noben ga še ni nikoli
prej videl. Ta duhoven je pridigal, da so božja pota
malokdaj kaj vredna. Dejal je: Ta gre zato na Kum,
da bi kaj novega videl. Naj bi ogledoval rajši doma
bolj pridno svoje njive in delavce! Drugi pride zato,