Trdina_Verske_bajke.pdf

trdno poročilo, ne pismeno ne ustmeno, kdaj, odkod
in ob kateri priliki so tja prišle. Skoraj še manj se
brigajo zanje v bližnji prečinski duhovniji in sploh na
levem bregu Krke; naprej gori proti Ljubljani sv. Feliksa
mnogi še po imenu ne poznajo. Tembolj pa ga
spoštujejo na desnem bregu Krke, na obeh straneh
Gorjancev. Vsak Podgorec je preverjen, da spada on
med prve božje ugodnike in da se je njemu posebno
dobro priporočiti. Meni je bilo najbolj zanimljivo, da
imajo Podgorci tega svetnika za svojega rojaka-
Tri vasi se poganjajo za čast, katera njih bi mu bila
dala življenje: Potavrh, Ljubno in Smolinja vas. Vsaka
trdi: On je naš, to nam je povedal ta pa ta gospod.
Drugi Podgorci se v ta prepir ne mešajo, oni vsi imajo
trdno vero, da se je rodil sv. Feliks na Potavrhu. Veliko
dalje pa njihova vednost in pobožnost ne sega.
Če sem jih vprašal, kdo je bil in kake čudeže je delal,
niso nekateri nič vedeli, drugi so pa rekli: Bil je
menda vojščak, ali kaj, in je za vero bi iz tudi umrl,
ali kako je že to bilo, saj sem že včasi slišal, ali kdo
bi vse to v glavi nosil itd. Svoje prave častivce in prijatelje
ima sv. Feliks šele onkraj Gorjancev, v Beli
Krajini. Tudi Beli Kranjci ga smatrajo za rojaka in
narodnega svetnika. In on je res njihov po živi veri,
katero imajo vanj, po trdnem zaupanju, katero vanj
postavljajo v vseh britkostih in stiskah tega življenja,
po resničnem navdušenju, s katerim se ga o vsaki priliki
spominjajo. Neki Poljanec mi je rekel: On je naš,
če bi se tudi ne bil pri nas rodil. Izvolili smo si ga
za varuha in on je varstvo prevzel, kar je dokazal s
tem, da nam je že toliko dobrega storil. Slišal sem
Bele Kranjce dostikrat trditi, da so drugi svetniki človeku