Trdina_Verske_bajke.pdf

S Kranjskega so popotovali sv. Trije kralji na
Hrvaško. Proti večeru so prišli v borno vas Mrakovico.
Ime je dobila od tod, ker je sijalo solnce komaj pol
ure nanjo. Od ene strani so zapirali dolino strmi Gorjanci,
od druge pa navpična gola pečina, ki je kipela
še čez oblake. Ko so videli blagi Mrakovičanje stare
romarje, smilili so se jim prav v srce in vabili so jih
k sebi vsi od prvega do poslednjega. Sv. Trije kralji
so šli k županu, ker jih je bil prvi zagledal in povabil.
Njegova žena jim je prinesla vse, kar se je dobilo
dobrega doma in pri sosedih: slanine, pleča, bravine,
pečenega purana in še marsikaj druzega. Pripravila jim
je tudi dobre postelje, za vsakega mehko pernico, da
se jim trudni udje slaje odpočinejo. Ko pa se je storila
noč, je postavil župan prednje debelo voščeno svečo;
katero je bil kupil pred praznikom svetih Treh kraljev,
da je gorela na čast tem svetnikom in pred njihovo
podobo. Stari romarji so se pomenkovali preprijazno
ž njim in z vso njegovo rodbino. Pripovedovali so jim
o svoji domovini, o srečni jutrovi deželi, ki se zove
jutrova zato, ker jo obseva solnce od ranega jutra do
poznega mraka. Pravili so jim o vseh prerazličnih žitih
in sadežih, ki v njej dozorevajo in o neskončni slasti
in dobroti njenega vina, kateremu ni najti enakega pod
božjim solncem. Župan vpraša svoje goste, če je jutrova
dežela ravna ali gorata. Najstarejši romar mu odgovori:
Proti zahodu poteze se dolga gora, kakor vaši Gorjanci,
ali skloni se ji dvigujejo povsod tako polahkem, da se
komaj pozna: hude strmine, ki se ne bi mogla obdelavati,
ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči
neso, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitnim poljem,
prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste