Trdina_Verske_bajke.pdf

števila drugih. Koder sem pa zdaj hodil, ni bilo čuti
ne enega glasa. Bilo je mrtvo in tiho kakor v grobu.
Od groze me je zdaj izpreletavala zima, zdaj vročina.
Rad bi se bil vrnil, pa nisem vedel, ne kod ne kam.
Lezel sem počasno dalje kakor kak izgubljenec. Zdaj
nisem mogel več dvomiti, da sem zablodil v Gluho
ložo, v tako hosto, kamor se ne sliši noben
zvon, v hosto, katere ni posvetila ne noga nedolžnega
otroka, ne molitev izpokorjenega grešnika, v tisti nesrečni
kraj, ki ni prejel nikoli božjega
blagoslova in božje milosti.
Grozovito me je zmotila in zapeljala moja brezumna
predrznost! Na vsakem koraku so se mi množile
strahote in prikazni, kakršnih nisem videl poprej nikjer,
ne na slovenski, ne na nemški zemlji, in stopale so
pred-me, le pomislite, po belem dnevu, katerega pravijo,
da se vsi strahovi boje. Če sem pogledal proti
jasnemu nebu, viselo je nad mano žalostno krvavo
solnce, ki me je žgalo v glavo, kakor sam peklenski
ogenj. Ko sem povesil oči, sem zapazil novo čudo:
izgubil sem senco! Brez sence in hlada je stala tudi
loža okolo mene. Moralo je biti nekaj čez poldne, pa
so zijali name s skal in dreves čuki in sove, kakor da
je polnoči. Deževalo že ni cel mesec, po razpokanih
tleh so se pa plazili gnusni močeradi, kakor po kakem
velikem nalivu. Po ti hosti, mislim, da še ni pela
nikoli sekira, in vendar je bila vsa pokvečena, škrambolasta,
nagnjena in polomljena. Stal je tu hrast, tam
bukev, gaber, javor, klen, ali vsako drevo je imelo črne
veje, kakor da so ožgane in polne trnja, ki me je neprenehoma
prijemalo in zbadalo. Pa kako grdo, sivo
in napikano je bilo perje. Take žalosti nisem videl