Trdina_Verske_bajke.pdf

njevemu grmu. Postavil jo je, kakor je želela, za varuhinjo
svojih cerkva in pobožnih kristjanov, ki se v njih
nahajajo. Dal ji je mehek in gladek les, da delajo iz
njega podobarji svetnike in svetnice, ki stoje v altarjih.
Dal ji je plemenitodišeče cvetje, na katerem nabirajo
čebele najslajši med za ljudi in najboljši vosek za
blagoslovljene sveče, ki gore pri maši in sploh pri
službi božji. Dal ji je lepo rast, ravno deblo, košate
veje in svetlo perje, da se je obveseli vsak človek, že
ko jo od daleč zagleda. Podaril ji je zdravilno moč
za mnogotere bolezni in nje senci tako prijeten hlad,
da trudni popotnik pod nobenim drugim drevesom tako
povoljno in v slast ne počiva. Dasi je mehka in nežna,
ima vendar ta posebni blagoslov, da tudi v najhujši
zimi ne pozebe. Okolo nje pokajo od mraza najmočnejši
hrasti, bukve in gabri, ona pa ostane zmerom
zdrava in cela, kakor da raste kje tamo doli na gorkem
Talijanskem, ne pa v naši mrzli deželi. In če vanjo tudi
trešči, se še nikoli ni primerilo, da bi se od tega razčesnila
in posušila. Strela ji odbije vrh ali kako vejo
in deblo nekoliko osmodi in ogrebe, čez malo let pa
se rane zopet zacelijo in drevo tako zabrsti in zagosti,
da se mu malokje še kak kvar pozna.
26. Ko so prišli sv. Jožef, Marija in Ježušek v
Egipet, so bili silno žejni, ker več dni ni bilo najti
nikjer studenca. Pri prvem vodnjaku prosijo ljudi, da
bi smeli piti. Ti ljudje so pa bili neusmiljenega srca
in jim niso dovolili, da bi si žejo pogasili. Vprašali so
jih zaničljivo, če so mar pozabili pot do svojega doma,
da se potepljejo tako po svetu. Pitali in žalili so jih
z najgrjimi pridevki in kletvami; rekli so jim celo, da
so cigani, kar je bilo pri Egipčanih najhujše raz-