Trdina_Verske_bajke.pdf

so dobili, nekako potolaženi niso delali po hiši veliko
kvara. Kmalu prihiti močna straža in hišo obstopi. Ko
jo harambaša začuti, plane iz veže, zacepeta s toliko
silo ob prag, in zarentači nad njo tako gromovito in
oblastno, da se, kakor da bi bilo med njo treščilo, na
vse strani razkropi in pobegne. Druga straža pa je
prežala na hajduke v samotnem kraju na Gorjancih.
Njen vodnik spleza na bukev, da bi videl, če se že
prikazujejo. Ko zagleda v mrtvaških srajcah korakajoče
pošasti, se mu zavrti v glavi, pa se zruši vznak na
kamenita tla in ubije. Zdaj se prestraši tudi straža in
pobegne.
Taka sramota pade na orožnike tudi blizu Težke
vode. Na cesti je stalo do šestdeset stražnikov, ko pride
iz goščave kakih petnajst hajdukov, poveljnik obledi
in zapove svoji četi s tresočim glasom, da naj se
umakne v dolino in skrije. Kaj ga je tako prestrašilo,
ni hotel nikomur povedati. Proti svojim poglavarjem
se je neki izgovoril, da ima lepe fante za parado, ne
pa za to, da bi si blatili svoje čedne roke ob gnusno
tolovajsko sodrgo. Za nagrado svojega viteštva je dobil
odpustnico — in pokojnino.
Marsikomu se bo zdelo nemogoče in vendar-le
je res, da je prikorakal kdaj posamezen Turčin celo —
v Novo mesto! O zadnjem, ki je bil tako samopašen,
govore še zdaj dostikrat stari meščani. Jaz pa bom
povedal nekoliko besed o tistem hajduku, ki se je prikazal
v mestu pred sto leti, predno je ukrotil za nekaj
časa turško predrznost slavni Lavdon. Turčina je ustavil
na mostu mestni birič in ga vprašal za popotni list.
Hajduk izvleče dolg samokres in mu ga pomoli pod
nos in pravi: »Čakaj, zdaj ti bom pa pokazal tudi pero,