Trdina_Verske_bajke.pdf

vsak, ki to ime sliši, pomisli najprej name zato, ker
sem najgrja kvantarica, ki se nahaja ne le na Dolenjskem,
ampak v vsej kranjski deželi in morda pod vso
oblastjo dunajskega cesarja. Moj sosed, sv. Šentjanž,
dobro ve, da v svoji krčmi nisem izpustila iz ust vsaj
vedoma še nikoli nobene pametne. Strah me je, da me
bo tožil in mi sv. Peter nebeških vrat ne bo hotel precej
odpreti. Zato pa se mi v tej solzni dolini tako neskončno
živeti ljubi in prijetno zdi, da si nisem boljše
sreče še nikoli zaželela. Denar mi leti od vseh strani
skupaj, da ne vem kam ž njim. Najprej sem poplačala
vse dolgove do krajcarja, potem prikupila k svojemu
zemljišču še en grunt, velik malin in najlepši travnik
in vinograd, ki sta v obližju. Razen tega sem omožila
hčer in ji dala doto, ki se more imenovati za naš revni
hribovski kraj grofovska, ne pa kmetiška. Potrosila sem
silen denar, ali hiša mi stoji trdno kakor prej, tolarji
in bankovci se mi valjajo po vseh kotih; brez dobička
mi noben dan ne preide. In to bogastvo me ni stalo
ne enega žulja, ne ene kaplje pota. Vse kar imam, sem
si prikvantala in priburkala, prislužila si s svojim neugnanim,
z vsemi nesnagami tega sveta namazanim
jezikom, j Pri meni se shaja več pivcev, nego v vseh
drugih krčmah naše in sosednje župe. In če vprašaš
te pivce, kaj jih je napotilo k meni, poreče jih izmed
deset najmanj osem, da so prišli poslušat moje slane
in vselej dobro zabeljene pridige. Večkrat pozabijo lovci
in drugi gospodje zajce in lisice, spanje in opravke in
ostanejo pri nas ves dan in vso noč in še zjutraj se
odpravljajo prav neradi proti domu: nihče ne toži, da
je zaspan. Tudi se je že pripetilo, da je priromal kak
tujec po šest in deset ur daleč navlašč za to, da se