Trdina_Verske_bajke.pdf

Rasnem je našel Logar lepo, mlado drobnico in jo
cepil. Divji mož iz goščave to zapazi in se zadere
srdito: Nesramnež! Jaz sem ti v vseh rečeh pomagal,
v zahvalo pa si mi zdaj zagradil pot.
Od takrat se hostnik nikoli več ni prikazal Logarjevim,
da bi jih spremljal skozi gozd ali obvaroval
škode in nadloge. Najmlajši sin se je v Rasnem izgubil
in poginil od straha in lakote; živino so trgali
volkovi in druge zverine; žito in sadje je pobijala toča.
Tako so se nesreče kar lovile; Logar je zopet osirotel;
z bornimi ostanki svojega imetka se je preselil nazaj
v Podgrad. V njegovo zapuščeno hišo je treščilo, in
ogenj jo je pokončal do tal s poslopji vred. Le malo
kak sled še spričuje, kje je stala in kako strašno se
zna maščevati divji mož, če ga človek vede ali nevede
razžali.
Razen na Gorjancih živi tudi na Dolenjskem še
mnogo drugih hostnikov. Najimenitnejše sem našel
med Novim mestom in Dvorom. Da se bodo spoznale
navade in razvade divjih mož bolj natanko, treba je
tudi o njih kaj izpregovoriti. Težave mi to ne bode
delalo, ker so mi po naključju ti še dosti bolj znani
nego gorjanski. Enega sem celo sam videl in sem
dobre pol ure z njim popotoval. To mislim, je dovolj
dober razlog, da pride v mojem popisu prvi na vrsto.
V zaloški krčmi se je zbirala pred 15 leti jako
zgovorna in vesela družba, v kateri se je človek rad
pomudil. In tako sem ostal enkrat tam do pozne noči;
z mano je bil prijazni svak moje gospodinje, Tone, ki
je bil krčmarju pripeljal mošta. Ko odbije enajsta ura,
velim: Zame je zadnji čas, da se dvignem; če Vas je
volja, pojdiva! Tovariš je bil zadovoljen. Na potu mi