Trdina_Verske_bajke.pdf

sem bil tak mojster, da so mi vsi drugi pastirji in
kmetski součenci zavidali. Žvižganje divjega moža je
donelo v hostni samoti in nočni tišini tembolj neznano
in pošastno, ker mu je odgovarjala od treh strani prekrasna
jeka.
Ko pridemo do srede Brezovca, hostnik umolkne
in zabavo izpremeni, ali ne na veselje svojima sopotnikoma.
Jel je metati v drevje kamenje, krepelce, grude
suhega blata in kar mu je prišlo v roke. Odkleščene
veje in ščepke so padale neprenehoma okolo naju na
cesto, nekatere so priletele tudi nama na glavo! V
vsem obližju so se prebudili ptiči in frfetali preplašeni
semtertja, ne vede v nočni in gozdni tmini, kam bi
se skrili.
Ko se je divjak naveličal tudi metanja, se je začel
obešati za kljuko svoje debele palice na močne spodnje
veje in gugaje se kričati na vse grlo: Mate, oj! Miško,
oj! Imen je bilo še več, ali jih nisem dobro razločil.
Ne dobivši nobenega odgovora je prišel zopet na cesto
# in zdaj se je domislil zabave, ki me je res prav živo
zanimala: začel je peti. Prepeval je pa v romskem
(ciganskem) jeziku. Nekaj malega sem razumel. Vsaka
tretja beseda je bila „rakli", po naše: deklica, ljubica.
Njegova pesem je bila torej bržkone zaljubljena, petje
pa polno burne strasti, ognjenih in reznih čutov in
čudovitih predrznih skokov, samobitno, prekrasno, neskončno
zamikajoče, dasiravno na vso moč divje, grozno
in nepravilno. Tudi najostrejši sodnik bi bil moral potrditi,
da je ta divji mož umetnik, kateremu se ne bi
smejali zaničljivo niti v gosposkih dvorih. Za romsko
pesmijo je prišla na vrsto vzhodno-slovenska: Tiček
leti, tičica za njim leti . . . Pel jo je naglo, nekako za-