Trdina_Verske_bajke.pdf

sem do smrti pri vas ostati, ali zdaj ne maram: pri
takih tepcih me je sram živeti. Martinek je pustil št"
tisto uro domačo vas in se napotil proti Toplicam
snubit ljubico, ako bi jo našel še nevdano. Njena mati
mu pove, da se je zjutraj poročila in odpeljala z možem
v Ljubljano. Ta gospod, mu je pravila, je sila učen in
zna veliko jezikov in ima 3000 goldinarjev letnih dohodkov.
Zanjo bo to premalo, dvajseti dan v mesecu
ne bo v žepu ne groša več. Ali kaj za to? Živela bo
vendarle prav dobro. Ker ljudje njenega Petrana sploh
poznajo in spoštujejo, bo delala lahko dolgove in v hudi
sili ji bodo pomogli ljubčki, brez katerih ne bo nikoli.
Bolj mrtev nego živ veli Martinek: Kaj taka coprnica
je Vaša hči? Baba se mu zasmeje: I, kako ste čudni!
Da ni taka, pa ne bi bila coprnica. — Mrzla ploha je
padla na Martinkovo ljubezen, ali je ni mogla pogasiti.
V svoji neskončni bridkosti se spomni blage zeli tolažnika.
Moral jo je duhati dobrih pet trenutkov, dokler
se mu je srce popolnem pomirilo in pohladilo.
S Toplic je potoval na pokopališče, kjer je bila pokopana
njegova žena. Odprši grob jo je pokropil s
poldansko vodo in oživil. Ker so se mu rojaki zamerili,
sta pustila domovino in šla po svetu. Njegova
zdravila so zaslovela kmalu po vseh deželah in kraljevstvih.
Vsi bolni mogočniki in bogatili so ga klicali
na pomoč. Zaslužil si je toliko, da sv )jih tolarjev
in zlatov ni štel, nego jih je meril na vagane. Da mu
jih je kdo vzel kak polič, Martinek ne bi bil niti zapazil.
Kdor si želi Martinkove sreče, jo najde gotovo,
ako si dobi kako zrnce praprotnega semena in gre ž
njim Kresno noč na Gorjance.