Trdina_Verske_bajke.pdf

more samo toliko trditi, da je bil v rodu Škratu, morda
njegov sin ali mlajši brat. Prav po Škratovo je bil tudi
hudoben, obenem pa tudi strašno požrešen. Ko sta
padla v Krko dva vola, kar precej ju je raztrgal in
pohrustal s kostmi vred. Čez nekaj dni so našli jarma
v rupi blizu brajtenovskega grada, kamor sta bila priplavala
iz reke po podzemeljskem vodotoču. Povodnemu
možu se je na zaloških košenicah dosti slabo godilo.
Če je dolgo deževalo, se je nabralo po nižavah in kotanjah
vode še čez potrebo, ali ob suši je ni bilo ne
kaplje. V bližnjo Prečino pa ni bilo varno hoditi, kajti
imela je že svojega gospodarja, ki ni ljubil gostov, ker
je stanoval še sam na tesnem. Kadar je usahnila na
travnikih voda, se je moral begunec pariti v močvirje,
kar se mu ni moglo zdeti ne lepo ne prijetno.
Hranil se je zdaj z žabami in gotovo mu je srce utripalo,
če je pomislil na slastne rake, ščuke in sulce,
katerih je bilo v Krki na izber. Dobro je živel samo o
povodnji, ko seje razlila reka čez bregove in prinesla
svoje zaklade tudi na travnike.
Ta povodenj je bila enkrat posebno velikanska
in krasna. Prišla jo je gledat tudi grajska gospodična
Gena. Povodni mož jo zapazi in se dvigne iz vode.
Ona zakriči in pobegne na kozolec. Dasiravno je ni
mikalo, da bi ga dolgo gledala, videla ga je vendar
toliko, da je mogla ljudem povedati, kakšen je. Ni
bilo čudo, da je človeka, kateremu se je prikazal, groza
obhajala. Bil je visok kakor najdaljša žrd, nag in po
vsem životu zelen kakor kuščar. Prav inako se mu je
storilo, da ga gospodična ni počakala, kajti ni je mislil
razžaliti, ampak jo Razveseliti s preprijetno novico. Ker
je videl, da se ga boji, je ni hotel nadlegovati na