Trdina_Verske_bajke.pdf

nadlogo: Imel sem zanikrne in brezvestne sprednike.
S kmeti so se bili tako pogodili, da jim bodo dajali
vsako leto mesto drugih davščin od grunta samo po
osem goldinarjev. Ta dogovor je bil poguba za grad
pa tudi silno pohujšanje za druge kmete. Jaz sem se
zaklel, da ga moram odpraviti. Ali to ni steklo zlahkoma.
Ljudje so se upirali z rokami in nogami, trebalo
jih je čvrsto pritisniti. Ali smo jih tepli, bičali, postili,
ječili in rubili! Šele to leto sem zmogel in jih ukrotil.
Ali nagajivo naključje mi je nakopalo strašno nepriliko.
Trije kmetje so mi v ječi umrli, svet me je razvpil za
morilca in razbojnika,' Ti grdi besedi sta mi doneli na
ušesa, kjerkoli sem se pokazal. Mislil sem, kako bi
se opral in tudi se domislil. Jel sem dajati vsakemu
revežu, ki me je prosil miloščine, najmanj desetico,
nekaterim pa tudi cel goldinar ali mernik žita. To je
pomoglo. Berači so me razglasili za najboljšega človeka
na tem svetu, malone za svetnika in angela, o tistih
treh pa so govorili, da so si smrti sami krivi: kaznil
jih je Bog zaradi grešnega puntanja. Pred ljudmi sem
zdaj čist kakor solnce, ali kdo mi povrne lepe desetice
in goldinarčke, katere sem moral pometati v lačne
kljune? —
„Bedak, zakaj pa si jih?" se oglasi vaša gnada,
Leskovški Tone, ki je prišel na vrsto za Mačkovskim.
Tudi mene so podložniki preklinjali; ali od mene ni
dobil nihče ne počenega groša, nikar pošteno desetico.
Odkar gospodarim, obiram kmete tako včisto, da jim
ne ostane na kosteh ne toliko zdravega mesa, kar je
za nohtom črnega. Gnetem in ožemam jih do zadnje
kaplje. Dokaz, da ne lažem, je to, da se ne dobi med
njimi niti eden, ki bi se mogel imenovati premožen