Trdina_Verske_bajke.pdf

samo za eno reč v pomoč, nekateri za oči, ali za
zobe, ali za kako drugo bolezen in nadlogo, sv. Feliks
pa pomaga v vseh neprilikah in težavah. Odkar mu
počiva truplo v Novem mestu, ni mogel tega mesta še
noben sovražnik s silo dobiti. Ko so pridivjali Turki
črez Kolpo, so bili kristjane že skoraj premagali. Črez
Gorjance je pa prijezdil konjik po zraku na belem
konju z gorečim mečem v roki, in te prikazni so se
Turki tako zbali, da so pobegnili. Ta jezdec je bil sv.
Feliks. — Ubog kmet je zvedel, da je v bližnji gori
zakopan zaklad. Šel ga je iskat. Spotoma je večkrat
vzdihnil: Sv. Feliks, pomagaj mi ga najti, da mi ne
umrjo od lakote žena in otroci. Kmalu se mu je pridružil
lep vojak na konju in ga spremil do votle bukve,
ki je stala kraj pota, potem pa je brez sledu izginil.
Kmet je začel bukev pregledovati in v votlini je našel
zaklad. Tudi ta jezdec je bil sv. Feliks. Vseh dobrot,
katere so prejeli Beli Kranjci po njegovi prošnji od
Boga, ni mogoče našteti. Skoraj vsak pripoveduje, da
se je v taki pa taki zadregi priporočil sv. Feliksu in
bil uslišan. Neki mož, doma iz semiške duhovnije, mi
je pravil, da je po očetovi smrti že obupal, da bi se
mogel rešiti. Dolgov je bilo več, kakor je bilo vse premoženje
vredno. Upniki so ga hodili vsak dan nadlegovat,
da se mu je kar po glavi vrtilo. Ker je videl,
da je ves trud prazen, se mu še delati ni več ljubilo.
Mislil je vse popustiti in pobegniti v Ameriko. Sestra
ga je tolažila in mu svetovala, naj prosi pomoči sv.
Feliksa. Rekel je: Naj bo! Če še to ne bo nič izdalo,
pojdem in midva se na tem svetu ne bova več videla.
Šel je v Novo mesto, kjer so ravno praznovali sv. Feliksa.
Goreča molitev mu je potrtega duha popolnoma po-