Trdina_Verske_bajke.pdf

govoriti, da se kak človek ali kaka druga živa stvar
razide, ali dozdaj neznana reč zahteva tudi dozdaj neznano
rabo besede.
Grajski čuvar Grom je bil zvest služabnik, samo
to slabost so mu znanci očitali, da ga ne more veliko
nesti: polič ga je bilo zanj premalo, tri merice pa preveč.
To napako je pa tudi on sam dobro poznal in se
proti njej, kolikor se je dalo, zavaroval. Če se je peljal
v tak kraj, kjer je vedel, da bo večja pijača, je vzel
s seboj vselej koš. Pijan je zlezel vanj in pohlevni
konj ga je privlekel domov brez vodstva živega in nepobitega.
Enkrat se ga je nabrenkal v Zalogu. Pred
odhodom se je dejal po svoji navadi v koš, dasiravno
je bil ta pot, kakor je pravil, komaj „napol izgubljen".
Ukaje se je drdral čez travnike, kar mu ustavi konja
blizu velike mlake povodni mož in se upre z vso silo
v voz, da bi ga zvrnil v vodo. Grom to zapazi. On je
bil prebrisane glave. Znal je celo pesmi zlagati in
ljudje so trdili, da so neizrečeno lepe in tako vesele,
da človeka na smeh silijo. Ko bi bil povodni mož
vedel, da je grajski čuvar tak umetnik in razumnik, ne
bi se ga bil morda nikoli polotil, vsaj ne tako po divjaško
in tolovajsko. Grom je izprevidel precej silno
nevarnost, ali se je ni ustrašil, temveč se ji srčno v
bran postavil. Najprej je v košu vstal in se prekrižal,
ali ne po nemško, ampak po latinsko ali laško, ker
se mu nemški križ za to rabo ni zdel dovolj krepak.
Potem je uprl oči v povodnega moža in ga začel držeč
se obema rokama za koš z grmečim glasom tako-le
zagovarjati: Vivoda, pivoda, kalivoda., gazvoda! Sv.
Miklavž, sv. Šempos, sv. Šentjanž! Vi ste moji, jaz sem
vaš. Pano gažo — dižo tažo — amen, amen, amen!