Trdina_Verske_bajke.pdf

trdilo, da opravičuje to ime že kakih 7 ali 8 oral, in
po ti meri se je povečala tlaka marsikje od dveh dni
na štiri, od štirih na osem! Kmet je moral plačevati
in rediti enega.delavca skoro samo zato, da je hodil
na tlako! In delati ji je moral na vso moč pridno. Na
nekaterih graščinah so tlačane uprezali kakor vole in
ž njimi orali! Povsod se je pa pazilo, da ne postavajo.
Semtertam so hodili za njimi grajski hlapci z biči in
palicami in so udrihali nemilo po „nemarnih"; nemarnost
so pa očitali tudi tistim, ki so od presilnega
truda, žeje in lakote opešali. Tolkli so delavce z razlogom,
če so se kaj ustavljali, tolkli so jih pa dostikrat
tudi brez razloga, kar tako iz divjaške zlobe, napuha
in samopašnosti. Razen desetine in tlake so pa
imeli nemški grofje, baroni in vitezi do kmeta veliko
moč in oblast tudi v premnogih drugih rečeh. S svojo
besedo so mu lahko dali sina v vojake, in takrat vojaščina
ni bila taka šala kakor je dandanašnji. Kdor je
bil potrjen, se ni vrnil domov celih štirinajst let, odvadil
se je delu in za svojo rodovino in kmetiški stan
večinoma popolnoma izgubil. Ali ne le za sinove, ubogi
kmet se je moral tresti tudi za ženo in hčere, ako jih
je obdarila priroda z nevarnim darom lepote. Domalega
v vsakem gradu se je nahajal kak poživinjen pohotnik
(marsikje še po več nego eden), ki je prežal na deviško
nedolžnost in žensko poštenje bolj željno nego
jastreb na piščance. Kar se ni doseglo z dobro besedo,
dobilo se je z darovi in če se ni dalo drugače, tudi
s pretnjo in silo. Kdor vse to premisli, se ne bo čudil,
da je trla dolenjsko krajino taka nepopisna revščina
in žalost. Z ratarstvom si kmet ni mogel opomoči; za
trgovino takrat ni bilo nobene prilike; kake večje obrti