Domovina 124: Kako Mesec »rešuje« težave delavcev (Predogled)

Intervju 102 39
Zorko Simčič, »poslednji deseti
brat« in veliki starešina slovenske
kulture, čigar 102. rojstni dan
praznujemo, je bil leta 1954 med
ustanovnimi člani Slovenska kulturna
akcija (SKA) v Argentini, ki ji
danes predsedujete vi. Nam lahko
opišete njene začetke: zakaj je bila
ustanovljena, kakšen je bil in je
danes njen namen in kakšna je bila
v emigraciji vloga Zorka Simčiča?
Res, Zorko doživlja visoko starost in
hvaležen sem Bogu, da ga še imamo.
On je vsem nam osebni in kulturni
kažipot. Spomnim se: dvajseti februar
(v Argentini je to poletni čas), od vročine
posušeni papir na mizi, med navzočimi
se sliši se glas: »Akcija bo pomenila
ljubezen do besede in bo ostala
zato v analih slovenstva za vedno.« Po
nekaj letih bivanja v begunskih taboriščih
v Italiji in na Koroškem so se naši
ljudje naselili v raznih državah v Evropi,
v Avstraliji, ZDA, Kanadi in Argentini.
Povsod so ustanovili organizacije,
ki so jih povezovale in jim pomagale
ohranjati vero in slovenstvo.
Slovenski izobraženci, ki so se v
tistih letih naselili v Argentini, so se
poleg dela za preživetje v prostem času
posvetili tudi nadaljnjemu kulturnemu
ustvarjanju. Kljub oddaljenosti
od domovine so pisali, peli in igrali v
slovenščini. Čutili pa so, da je za kvalitetno
kulturno delo potrebno, da se
povežejo v organizacijo.
20. februarja leta 1954 so v Buenos
Airesu ustanovili Slovensko kulturno
akcijo, da bi združili slovenske krščanske
kulturne ustvarjalce v zdomstvu
in zamejstvu, »ki žele z ustvarjalnim
in posredovalnim delom pomagati pri
ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot,
posebno slovenskih«. Idejni temelj
organizacije je »naravni etični zakon,
potrjen in izpopolnjen po krščanskem
svetovnem nazoru«. To pomeni, da organizacija
ni bila mišljena kot politična
organizacija, ampak neodvisna krovna
kulturna ustanova po krščanskem svetovnem
nazoru. In to velja še danes.
Izvoljen je bil prvi odbor, ki so ga
sestavljali: predsednik Ruda Jurčec, podpredsednika
prof. Alojzij Geržinič in dr.
Tine Debeljak, blagajnik Ladislav Lenček
in tajnik Marijan Marolt. Posamezne
odseke so vodili: filozofskega duhovnik
dr. Ignacij Lenček, leposlovnega pisatelj
Zorko Simčič, glasbenega dr. Julij Savelli,
likovnega kipar France Ahčin in gledališkega
Marijan Willempart. Poleg teh
moramo med ustanovnimi člani omeniti
tudi Milana Komarja, Božidarja Finka in
Franceta Dolinarja.
Slovenska kulturna akcija naj bi
izdajala novo splošnokulturno revijo
Meddobje (uredništvo sta sprejela Zorko
Simčič in Ruda Jurčec) in časopis
Glas ter naj bi bila tudi založba. Tako
je izdajala knjige, ki niso mogle izhajati
v Sloveniji. Dr. Tine Debeljak je bil
prvi urednik knjižnih izdaj. Že od vsega
začetka so objavljali dela avtorjev,
živečih na raznih celinah. Prirejali so
tudi predavanja, kulturne večere, likovne
razstave, koncerte in gledališke
predstave. Slovenska kulturna akcija
je svoje člane povezovala in jih še povezuje
v sledečih odsekih: teološkem,
filozofskem, literarnem, likovnem,
zgodovinskem, družbenem, glasbenem,
gledališkem in znanstvenem.
Drevo, ki nosi vejo
plodnega rodu, ne bo izumrlo,
časi se spreminjajo in to
drevo se temu prilagaja.
Slovenski kulturni akciji so predsedovali:
Ruda Jurčec (1954–1969), dr.
Tine Debeljak (1969–1979), duhovnik
Ladislav Lenček (1979–1988), Andrej
Rot (1988–1992), Marjan Eiletz (1992–
2002) in dr. Katica Cukjati (2002– 2016).
Od takrat sem sam vodja organizacije.
Tako za Zorka kot tudi vse ostale
kulturnike ni bilo umetniško izražanje
edini temeljni cilj, temveč so si zadali veliko
nalogo in jo skrbno izvršili, tako da
so nudili rojakom vse, kar je bilo mogoče
pri svojem znanju in vednosti za gojitev
prave ljubezni do matere domovine, in
to z veliko narodno zavestjo in upanjem
v Božjo previdnost iz roda v rod. To je za
naš narod postal predragocen dar.
Kako se je vloga Slovenske
kulturne akcije spremenila
po osamosvojitvi in kakšen pomen
ima v matici? Menite, da jo dovolj
poznamo ali njenega bogastva
še nismo odkrili? Kako se trudite,
da bi ga približali v domovini
živečim Slovencem?
Vloga ali poslanstvo organizacije je v
bistvu še vedno ista. Vsa leta so odborniki
in člani SKA delali brezplačno in
še danes sami krijejo stroške svojega
ustvarjalnega dela. Do osamosvojitve
Slovenije je delo Slovenske kulturne
akcije omogočala podpora mecenov.
Leta 1994 je organizacija obeležila
prvih 40 let v Cankarjevem domu. Takrat
so bile izrečene tudi naslednje besede:
»Danes v vsem slovenskem svetu
občudujemo, da smo po več kot štiridesetih
letih begunstva in izseljenstva
ostali Slovenci in da tak obstaja tudi
novi rod. Občudovanje je toliko večje,
ker vidijo, da smo to dosegli brez opore
matične domovine. V tujino smo prišli
sami, v njej živimo in se borimo za svoj
narodni obstoj sami. Kako lažje bi bilo
in bo, če in kadar bi se mogli opirati na
matično domovino!«
In res je, danes se opiramo na domovino,
morda se bodo novi rodovi,
prav tako kakor mi, trudili in se borili
z drugo težo, na drugačen način zaradi
okolja in okoliščin ter asimilacije. Ta
slovenski čut se bo spremenil, morda
tudi jezik, še vedno pa bodo močno
prisotni ljubezen, šege in navade ter
kulturno slovensko dostojanstvo.
Prelomni časi. V takih ali drugačnih
okoliščinah smo videli, da ne smemo
obupati, še vedno moramo misliti
in gledati na boljšo prihodnost. Uporabljati
moramo sive celice za dobre
namene in obdržati močno, zdravo
pamet. Morda se sliši lažje za tiste, ki
smo verni, ker dobivamo tisto posebno
duhovno moč.
Po 69 letih pogledamo nazaj in lahko
presodimo vsak narejen korak. Kateri je
bil morda šibkejši ali zmotljiv, vidimo
pa tudi vse dosežene cilje. Vse je postalo
del zgodovine. Osebne, družbene ali
svetovne. Po tako dolgi poti smo lahko
utrujeni, opažamo, da smo temeljno še
solidni, morda tudi čas naredi svoje,
povzroči morebitno rahlo škodo, zlasti
ko to gledamo s človeškega vidika.
SKA oz. njen duh ni opešal. Naloge,
ki se nam zastavljajo, so iste, kakor smo
si jih zastavili na začetku našega pohoda.
Imamo pozitivni rezultat. Bližajo se
novi časi, novi izzivi. Prišel bo tudi čas
združitve in obnove v prid bodočim rodovom.
Potrebujemo nove moči, pomladiti
se moramo in zato vabim mlade, da
se nam pridružijo pri temu poslanstvu.
Korak za korakom, v nadaljevanju poti.
Dokler bo slovensko izseljenstvo utripalo,
bomo prihajali do pravega cilja –
ohranjanja slovenstva.
Za določeni krog je organizacija
znana in tudi priznana, morda pa bi že-
124 23. 11. 2023