Domovina 124: Kako Mesec »rešuje« težave delavcev (Predogled)

32
SVET
ANDREJ FINK
MARK GARTEN/
UN PHOTO
Türk MEŠA MEGLO
Komentar
Intervju bivšega predsednika Danila Türka v Mladini je dvignil kar nekaj prahu
in polemik – predvsem v točkah, ki zadevajo najvažnejši vojni, ki divjata na svetu:
v Ukrajini zaradi ruske agresije in v Gazi zaradi konflikta Izrael - Hamas.
Polemike so nastale ne zaradi njegovih
misli, za katere bi glede na
njegove veščine pričakovali, da
bodo tehtne, temveč ravno nasprotno
– zaradi nerazumljivih in bledih
ocen in trditev v odgovorih. Türk meša
meglo. Dejansko o obeh vojnah, ki danes
zaskrbljujeta svet, komaj kaj pove.
Očitno je, da je čustveno nagnjen na eno
stran in išče neke kvazirazumske argumente,
ki naj bi utemeljevali njegova
stališča. Jasno je, da si bivši predsednik
manjše države članice Evropske unije,
bivši visoki uradnik OZN, celo nekdanji
pretendent za mesto generalnega tajnika
OZN in profesor mednarodnega prava
nikakor ne bi smel dovoliti takih izjav.
OPRAVIČEVANJE RUSIJE
Gospoda Türka kot izvedenca je novinar
najprej vprašal o napadu glede
na pravila mednarodnega prava, ki da
se nikjer drugje po 2. svetovni vojni ni
zgodil tako kot v Ukrajini. Ker se Türk
ni hotel zameriti Putinu, je rekel, da sta
bila agresorja že Izrael leta 1967 in Irak
z napadom na Iran ter pozneje na Kuvajt
leta 1990. Dalje je opravičeval Rusijo, češ
da je po njeni percepciji »ne jemljejo resno«,
da »to moramo razumeti« in da je za
Rusijo »vse, kar se dogaja okoli nje, kot
nekakšna kapilarna agresija proti njej«.
Torej, agresorji so drugi, ne Rusija.
Türk brani nekdanjega proruskega
predsednika Janukoviča in pravi,
da je bil zakonita oblast, ki »so jo
zrušili«. Kot je znano, so Janukovičevi
pristaši v demokratično
izvoljenem parlamentu
pobegnili, kar je končno
storil tudi sam in pobegnil
v Rusijo. Parlament je potem
izvolil novo vlado. Zakonita
ukrajinska
oblast je bila v
krizi, ni pa bila
zrušena. Istočasno
je Türk dejal, da se je Rusija ob
tem »ustrašila oranžne revolucije v Moskvi«.
In nadaljeval: »Dejanj Rusije ne zagovarjam,
hočem samo razumeti njeno
logiko ... Rusija je doživljala Ukrajino kot
svojo interesno sfero. To je lahko narobe
in ne mislim, da je to treba zagovarjati,
ampak takšna je realnost …« Torej Rusije
ne zagovarja, ker lahko ravna narobe.
Ali jo brani ali jo obsoja?
Ni jasno, kaj je hotel Türk povedati.
Vprašan je bil o mednarodnem pravu in
o kršitvi njegovih norm, odgovarjal pa
je kot sociolog mednarodnih odnosov.
Pravila mednarodnega prava so jasna in
tam ni izhoda. Pravo določa, kaj je prav
in kaj mora biti, sociologija pa proučuje,
kaj je oz. kaj se dogaja. Preveč sumljivo je
Türkovo »razumevanje« logike velesile
in sprejemanje »takšne realnosti« – posebej
za pravnika, ki točno pozna pravila.
Izgovor, da tako pač delajo velesile, je,
ker prihaja od njega, nerazumljiv, poleg
tega pa tudi neveljaven. Velesile tudi
faktično ne smejo poljubno in brezmejno
početi vsega, kar se jim zahoče, sicer
tvegajo, da jih zaustavijo druge velesile,
ki jim postavijo faktične meje. S tem pa
nastane konflikt najširših in najnevarnejših
dimenzij. Če pride do tega, je velesila,
ki je kršiteljica prava, v resnih težavah,
ker je evidentirana kot taka.
Čeprav na področju mednarodnega
prava ni nadoblasti ali sankcij
in čeprav so zato pravila
samo pisana pravila brez
izvršilnih možnosti, si nobena
država ne sme dovoliti,
da jo imajo druge
za kršiteljico, ker je s
tem izločena iz mednarodne
skupnosti.
Čeprav je
v
mednarodnem sožitju kdaj lahko kaka
»siva cona«, se ta situacija nikoli ne sme
očitno izkazati kot kršitev mednarodnega
prava, najmanj tako eklatantno, kot
je to zdaj storila Putinova Rusija, v zgodovini
pa seveda še mnogi drugi. Zato se
običajno države, tokrat tudi Rusija, branijo,
češ da je kršiteljica nasprotnica, ne
pa da so kršiteljice one. To trdi tudi Türk.
Nihče ne mara biti kršitelj.
PRAVNIK ALI SOCIOLOG
Skratka, pojavlja se vprašanje, kaj je v
tem intervjuju Türk: pravnik ali sociolog?
Vse kaže, da je nehal biti pravnik.
Kot že prej rečeno, je čustveno oz. ideološko
nagnjen na eno stran, pa tega ne
more ali noče izreči. Zato je najbolje,
da meša meglo in zavaja nepripravljene
bralce, ki iz njegovih odgovorov ne morejo
potegniti nobenega zaključka; edini
zaključek je obramba Putinovega početja.
Prav tako ostaja v megli problematika
konflikta med Izraelom in Hamasom, ki
se je ne dotakne.
Tudi njegov starejši kolega, bivši
predsednik Milan Kučan, se je oglasil v
isti Mladini in zaklical v svet: »Ustavimo
vojno! Vredno je dvigniti glas proti
vojni.« Če bi to predlagal kak sveti mož
oz. puščavnik, bi mu v tem radi sledili.
Bivšemu zadnjemu generalnemu tajniku
Zveze komunistov Slovenije, ki je v Sloveniji
v drugi polovici prejšnjega stoletja
povzročila toliko nasilja in gorja, je pa
težje verjeti.
Njegov miroljubni poziv je na zunaj
plemenit. Lepo! Naj »ustavi vojno«. To
bo lahko dosegel takoj, le gre naj na mejo
med Ukrajino in Rusijo ali v Moskvo in
prepriča svojega »bivšega« tovariša Putina,
da preneha z agresijo. Tako bo enega
krvavega konflikta takoj konec. Potem
naj gre v mirovni misiji v Gazo in takoj
prične s posredovanjem in pogajanji. Če
tega ne naredi, so vsi njegovi apeli navadno
»blefiranje«, kar zanj ne bi bilo nič posebno
novega. V zgodovini so bili pastirji
vedno previdni pred volkovi v ovčjem
oblačilu. Jaz sem zelo rad pastir.