Domovina 124: Kako Mesec »rešuje« težave delavcev (Predogled)

Komentar
SVET
43
Eric Ruben je pridruženi profesor
(ang. associate professor) prava na pravni
fakulteti SMU Dedman.
IMAGO
benem omrežju X nedavno objavil zapis,
v katerem osvetljuje situacijo s strani, ki
je večina medijev noče prikazati.
»Najprej se morate zavedati, da je
napačno poimenovanje, da je, kadar
koli palestinski civilisti umrejo po izraelskem
napadu, to samodejno dokaz
izraelskega vojnega zločina. To je popolnoma
napačno,« je zapisal Ruben.
Vse se vrti okoli koncepta živega ščita.
Stvar je v osnovi preprosta: če civilisti
tvorijo živi ščit, postanejo vojaški
cilj. Vemo, da je Hamas nad svojo teroristično-militantsko
infrastrukturo
gradil civilne objekte. Češnja na torti
je seveda bolnišnica al-Šifa. Jasno je,
zakaj so svoje poveljstvo postavili pod
njo. Vemo tudi, da je Izrael pred začetkom
izvajanja povračilnih ukrepov dobesedno
na kolenih prosil Palestince,
naj se s teh območij evakuirajo. Niso
se, zato so postali vojaški cilji. S tem
so se med borce vpisali vsi, vključno z
otroki, ženskami in starci.
Vnemajo se debate o tem, ali so Palestinci
živi ščit tvorili prostovoljno ali
jih je v to prisilil Hamas. Pred kratkim
sem zapisal, da gre verjetno za kombinacijo
obojega, Ruben pa pojasnjuje, da
izraelske sile že v osnovi v vseh svojih
operacijah izhajajo iz stališča, da živi
ščit ni prostovoljna tvorba. Če bi bil, bi
izraelske sile na civilistih po pravu lahko
uporabile nediskriminatorno silo. Ker
pa postopki Izraela predvidevajo, da so
civilisti v to prisiljeni, so akcije podvržene
sorazmernosti ukrepov in posledično
mnogo manjšemu številu civilnih žrtev.
Mnogim, ki zvesto spremljajo glavne
medije, se bo zdelo nezaslišano, a Izrael
v vsem kaosu nasilja zasleduje vrednote
neke minimalne humanosti.
SORAZMERNOST IN ŽRTVE
Kot pojasnjuje Ruben, se vsaka posamezna
operacija (napad) pred izvedbo ovrednoti
s testom sorazmernosti. Ker je živi
ščit v dotičnem primeru prepoznan kot
neprostovoljen, morajo biti povračilni
ukrepi sorazmerni. Sledi ocena škode, ki
bi jo napad prizadejal civilni sferi (materialna
škoda in človeška življenja), nato
pa ocena vrednosti vojaške prednosti,
ki jo Izrael z operacijo pridobi. Večji kot
je vojaški cilj, večji učinek na civiliste v
neprostovoljnem živem ščitu lahko ima
operacija. Če pa se sorazmernost prekorači,
bi dejanje Izraela dejansko lahko
šteli za vojni zločin. A glede na razširjenost
in agresivnost Hamasa ter na njegovo
obsežno infrastrukturo bi rekel,
da je ogromen del operacij izraelskih sil
daleč od zločinov. Orožje, zaseženo v
al-Šifi, govori samo zase. Bilo ga je precej,
a upam si reči, da bistveno manj kot
pred prihodom izraelskih sil. Hamas dovolj
obvlada logistiko, da je večino zalog
pospravil na varno.
Zanimivo je, da o izvedbi izraelskih
operacij ne odločajo vojaški poveljniki,
temveč vojaški pravniki, ki so izvzeti
iz linije poveljevanja. Ruben zapiše, da
predhodno obravnavajo vsak morebitni
napad posebej ter ugotavljajo skladnost s
humanitarnim pravom. Več kot očitno je
torej, da je Izrael v svojih ukrepih izjemno
previden, saj ob zanj na splošno neugodni
mednarodni klimi noče tvegati pravdanja
po mednarodnih sodiščih. Če je operacija
pravno opravičljiva, se izvede, sicer ne.
Vrnimo se na začetek: 12.000 mrtvih
Palestincev je sorazmerno povračilo za
1.200 pobitih Judov? Ruben razlaga, da
ne gre za kumulativno seštevanje žrtev,
ampak za upravičenost doseganja vojaškega
cilja vsake posamezne operacije.
Hamas je dokazal, da lahko brutalno
ogroža življenje milijonov civilistov po
vsem Izraelu. Roko na srce, Hamas je glede
na bojno silo močnejši od marsikatere
vojske. Cilj izraelskih operacij pa je zagotoviti
varnost izraelskih državljanov, za
kar je potrebna eliminacija Hamasa. Glede
na kapacitete slednjega so torej žrtve
sorazmerne in po pravu sprejemljive.
Izrael o številkah žrtev ne govori,
mrtve pa šteje bolj ali manj le Hamas. Mu
je mogoče verjeti? Glede na dosedanje
V tamkajšnjih razmerah
tako rekoč ni mogoče ločiti
civilista od militanta.
Dopoldne prodaja lubenice,
popoldne podstavlja bombe.
Krinka in podtalno delovanje
je zanje način življenja.
izkušnje dvomim v njihovo resnicoljubnost.
Večina sveta je sicer prepričana, da
so žrtve le nedolžni civilisti – bolniki in
šolarji. Takšne žrtve se v resnici pojavljajo
v vseh spopadih. Kot pravi Ruben, po
statistiki Združenih narodov po celem
svetu na enega borca povprečno umre
devet civilistov. Bolje je biti borec. Obenem
pove, da naj bi v Gazi med žrtvami
izraelskih povračilnih ukrepov bilo celo
več militantov kot resničnih civilistov.
Tudi če ne poznamo uradnih številk
– verjetno jih niti nikoli ne bomo,
saj gre zgolj za približke, bi ta trditev
lahko bila precej blizu resnice. V
tamkajšnjih razmerah tako rekoč ni
mogoče ločiti civilista od militanta.
Dopoldne prodaja lubenice, popoldne
podstavlja bombe. Krinka in podtalno
delovanje je zanje način življenja.
HAMAS LAHKO POBIJA
Drži, da so razmere v Gazi grozljive.
Tragika je nam, v foteljih sedečim Evropejcem,
nedoumljiva. Marsikdo bo rekel,
da o tej tragiki pišem brezčutno,
tehnično in črkobralsko. Ne drži: med
mrtvimi so tudi nekateri nedolžni in
ob tem se spomnim na dilemo Dostojevskega:
Ali je vredno, da umre otrok,
če s tem odreši človeštvo? Ni lahko, a
živimo v kruti stvarnosti, v kateri je
žrtvovanje otrok neizbežno. Naj gre za
judovske ali palestinske otroke, vselej
so žrtve po volji Hamasa. Tako pač je.
Spomnimo se, kdo je po letih miru
znova začel z nasiljem in barbarstvom.
To je zločin, ki ga je treba izkoreniniti,
in menim, da se o tem vsi civilizirani
ljudje strinjamo. V dani situaciji bom
kot na zločince s prstom najprej pokazal
na palestinske militante, takoj za njimi
pa na tiste, ki jim na Zahodu asistirajo.
Tudi slovenski mediji in del politike
enostransko stojijo na strani tistega, ki
deluje proti naši kulturi in civilizacijskim
normam. Hamas lahko pobija. Saj
so vendar »naši«, kajne?
124 23. 11. 2023