Domovina 124: Kako Mesec »rešuje« težave delavcev (Predogled)

62
JU3 2052
MILENA MIKLAVČIČ
SHUTTERSTOCK
Grenak in tanek
PISATELJSKI KRUH
Kolumna
Svoja vrata je odprl že 39. Knjižni sejem. Ljubitelji knjig se lahko
še do nedelje sprehodijo med večjimi in manjšimi založbami. Tam, čisto na obrobju,
Bogu za hrbtom, pa se sramežljivo stiskamo tudi samozaložniki.
Ko boste poslušali vznesene in
čustvene besede, ki ob tej priložnosti
preplavljajo medije,
imejte pred očmi, da je pisateljski
kruh ne le zelo grenak, ampak
tudi tanek. Vedno tanjši. Samo najem
dvometrske mize na Knjižnem sejmu
stane razstavljavca okrog 800 evrov.
Objava prisotnosti v programu Knjižnega
sejma predstavlja še dodaten strošek.
Predstavitev na odrih Knjižnega sejma
prav tako. Pišoči so v tem razbohotenem
marketingu zadnja luknja na piščali.
ZALOŽNIKI
Samo Rugelj je v Sodobnosti, v članku
z naslovom Prodajanje knjig od diktature
oblasti do diktature trga, že pred
leti med drugim zapisal: »Založbe, ki
imajo knjigarne, so poleg izpostavljanja
lastnih knjig začele dvigovati rabate,
ki jih zahtevajo za prodajo knjig drugih
založnikov v svojih knjigarnah, hkrati
pa so se postopoma podaljševali plačilni
pogoji za prodane knjige. Danes ni nenavadno,
če knjigarna od prodane knjige
dobi več kot založnik, celo več kot polovico
prodajne cene, preostanek pa založniku
izplača v treh mesecih ali pozneje.
Za primerjavo: za knjigo, katere cena je
20 evrov, je založnik, ki je pridobil dovoljenje
za oprostitev od prometnega davka,
pred tridesetimi leti po prodaji svoje
knjige v knjigarni dobil od nje tudi 17
evrov, danes pa po odbitju davka na dodano
vrednost in knjigarniškega rabata
le redko dobi več kot 10 evrov.«
SAMOZALOŽNIKI
Imam srečo, da se mi ne zdi škoda denarja
za izdajo knjig. Moji bližnji sicer
trdijo, da denar z lopato mečem skozi
okno, a kot veste, ima vsako tele svoje
veselje. Težko me boste prepričali, da se
motim, da živimo v času, ko je na trgu
skoraj več pišočih (in tistih, ki živijo na
račun izdajanja knjig) kot bralcev.
Tudi sama se globoko in bridko zavedam,
da vrag vzame šalo zlasti, ko
plačujem račune. Besedilo najprej roma
124 23. 11. 2023
Hudo pa mi je, ker je bralcev,
ki bi segali po knjigah, iz leta
v leto manj.
k lektorju. Ta, logično, dela zato, da preživi,
in ne zato, da bi igral mater Terezijo.
Potem pridejo na vrsto oblikovalci
in tiskarji, na koncu pa še distributerji,
ki knjigi tlakujejo pot do knjigarn in knjižnic.
Brez teh je denimo zadnja knjiga
Ženske, ki smo jo natisnili v 200 izvodih,
stala malo več kot 2.300 evrov. Od
prodane knjige, ki stane 30 evrov, bo na
mojem TRR pristalo 14.286 evrov. Potem
bo pristavila svoj lonček še meni
tako ljuba davkarija. Čisti dobiček od
knjige bo na koncu manj kot 10 evrov.
Predstavljajte si, koliko izvodov moram
kot samozaložnica prodati, da pokrijem
vsaj stroške. O honorarju lahko samozaložniki
le sanjamo.
KNJIGA, NAŠ VSAKDAN
Vsako leto v Sloveniji izide tudi veliko
domoznansko obarvanih knjig. Pred
seboj imam knjigo Franca Jana Izseljevanje
iz Žirov v ZDA (1892–1924), ki je
prav tako izšla v samozaložbi. Njegovo
delo je neprecenljive vrednosti. Nemogoče
ga je ovrednotiti. Tina Čadež, ki je
izdala dedove spomine pod naslovom
Lepo je bilo, je presedela pri njem ure in
ure, da je lahko letos izšla knjiga na 237
straneh. Dr. Zdravko Mlinar je uredil
dve zajetni knjigi z več kot 1.200 stranmi
– Izzivi občanskega raziskovanja,
sicer ne v samozaložbi, a besedila smo
brezplačno prispevali tako domačini
kot strokovnjaki.
Domoznanska tematika me zanima,
verjemite, moje knjižne police se šibijo
pod tovrstnim čtivom. A vsakič, ko se
ozrem nanje, me zaboli srce, ko se vprašam,
ali so tisti, ki so jih prebirali, sploh
vedeli, koliko neplačanega, celo premalo
cenjenega, dela se skriva v njih. Še huje:
kdaj pa kdaj se zgodi, da kakšen dlakocepec
najde slovnično napakico, ki ni vredna
omembe, in vsi pozabijo na to, koliko
požrtvovalnosti in odpovedovanja je
bilo treba, da je knjiga ugledala luč sveta.
VEDNO MANJ BEREMO
Vsako leto, znova in znova, ima ob tem
času tudi politika polna usta ljubezni
do knjig in tega, kako bi morali vsi brati,
da nas ne bo pobralo. Če odkrito povem,
mi je za politične govore mar toliko,
kot za lanski sneg. Hudo pa mi je, ker
je bralcev, ki bi segali po knjigah, iz leta
v leto manj. Kje so časi, ko so imele celo
preproste, bajtarske družine vsaj eno
poličko v hiši, na kateri so kraljevale
knjige. Danes so knjige iz večine domov
praktično izginile. Redki posamezniki,
ki še kljubujejo agresivnemu monopolu
elektronskih medijev, in si za družbo
raje vzamejo knjigo kot telefon, so zlata
vredni. Lahko bi jim, kot poslednjim Mohikancem,
postavili celo spomenik.