Revija Svitanje - Poletje 2013

More documents

Recommendations

Info

širimo 12 Prvo vprašanje je torej, ali človek razume vzroke za svoje delovanje. ‘Na koncu koncev obstaja velika razlika med poznavanjem in nepoznavanjem razloga za izvedbo nečesa. Povsem jasno je, da dejanje ni svobodno, če se ga naredi brez vedenja o razlogu za njegovo izvedbo.’ 6 Vendar se je potrebno tudi v primerih, ko se zavedamo motivov za naša dejanja, vprašati, od kje izvirajo naši razlogi. Kadarkoli imamo opravka z ‘moralnimi principi v obliki abstraktnih konceptov, ki kakor zapovedi usmerjajo naša dejanja, se to preprosto občuti kot moralna dolžnost. Vzpostavitev teh moralnih obveznosti se tako prepusti tistim, ki jih priznavamo za moralne avtoritete, kot so vodja družine, država, družbena norma, cerkvena avtoriteta, božansko razodetje. Poseben primer teh moralnih principov se lahko vidi v primeru, kadar zapoved ne prihaja iz neke zunanje avtoritete, temveč iz našega lastnega notranjega bitja. V tem primeru zaznavamo notranji glas, ki se mu moramo podvreči. Ta glas se pojavlja kot glas vesti. Naslednja stopnja je možna takrat, kadar oseba ne sprejme zapovedi zunanje ali notranje avtoritete kot motiv za svoje dejanje, temveč si prizadeva za razumevanje, čemu naj bi ga določen princip obnašanja motiviral. To je napredek od moralnosti, ki temelji na avtoriteti, do obnašanja, ki temelji na moralnem uvidu. Takšna dejanja potemtakem niso niti stereotipna, zato ker se jih izvaja v skladu s postavljenimi pravili, niti niso izvedena avtomatsko kot odgovor na zunanje spodbude. Dejanja so tako v celoti določena skozi vsebino misli in idej ... Stališče etičnega individualizma je, da prepozna svobodno duhovno življenje kot dokončno fazo človekovega razvoja. To ne pomeni zanikanja, da ima obnašanje v skladu s pravili vlogo kot prehodna faza človeškega razvoja, vendar pa se ta faza ne more sprejeti kot dokončno moralno stališče. Svoboden duh preseže postavljena pravila v smislu, da ne sprejme kot motiv za svoja dejanja samo to, kar je zapovedano, temveč deluje v skladu s svojimi lastnimi impulzi oziroma intuicijami. To je razlika med moralnostjo na osnovi zakonov in moralnostjo, ki se porodi iz svobode.’ 7 Človek, ki se loti svobodne iniciative na osnovi etičnega individualizma, ne priznava nobene zemeljske avtoritete, ki lahko kraljuje nad njim. V skladu s tem niti ljudje s takšnim izjemnim znanjem, kot ga je posedoval Steiner, ne pričakujejo, da se jim mora slediti, tako kot je bilo to v navadi v preteklih obdobjih človeškega razvoja. Steiner je celo izjavil: ‘Ne verjemite ničesar, kar pravim. Ničesar vam ni treba verjeti. To je docela nebistveno. Lahko celo smatrate to za sleparstvo ali pa, da vam pripovedujem nekaj, kar prihaja iz popolnoma fantazijskega področja. Vseeno poslušajte in sprejmite vase. To je najbolj pomembno. Predstavljate si, da vam rišem zemljevid male Azije in da potem pride nekdo in reče: Reke in planine, ki jih ta človek riše, so nesmisel. Potem bi mu jaz odgovoril: Vseeno mi je, če mi nič ne verjameš. Ampak oglej si zemljevid in si ga zapomni. Potem ko boš prispel v malo Azijo, boš videl, da je zemljevid resničen in potem boš vedel, kje in kako potovati.’ 8 Ta primer nakazuje na velik pomen resničnega poznavanja sveta in lastnih nagibov, ki usmerjajo naše življenje na Zemlji; vendar pa to ni edini pogoj za obstoj resnične svobode. V ta namen so se morali v kozmičnem razvoju postopoma razviti še številni drugi pogoji. Med njimi je tudi osvoboditev človeka od določenih kozmičnih ritmov. ‘Tako kot imamo v budnem stanju in spanju kopijo dneva in noči – in na ta način ponotranjen ritem dneva in noči, za katerega pa ni nujno, da se sklada z zunanjim ritmom dneva in noči – tako lahko prekinemo našo povezavo z makrokozmosom tudi na drugih področjih našega obstoja. Na tem sloni možnost za človekovo svobodno voljo. Onstran zodiaka 9 leži to, od česar smo mi odvisni v drugačnem smislu, kot je to v primeru vsega, kar obstaja znotraj zodiaka. Onstran zodiaka je to, kar se ujema z našim Jazom. Z astralnim telesom smo vezani na odvisnost od makrokozmosa in izgradnja astralnega posrednika se odvija v skladu z voljo zvezd. Toda z našim Jazom oziroma egom prekoračimo ta zodiak. Tu imamo osnovo, s pomočjo katere smo pridobili našo svobodo. Tam onstran ne obstaja naravna nujnost, temveč zgolj to, kar je intimno povezano z našo moralno naravo in moralnimi dejanji. Znotraj zodiaka nismo sposobni razvijati naše moralne narave. Procesi, ki se odvijajo znotraj nas – od sil, ki nas oblikujejo, do sil metabolizma – so rezultat preteklosti. Vendar preteklost ne določa vnaprej vse prihodnosti, kajti preteklost nima moči nad tisto prihodnostjo, ki izvira iz samega človeka, iz njegovih moralnih dejanj.’ 10 Če poskušamo razumeti odnos zunanjega in našega notranjega sveta, bomo okoli nas videli ‘svet, kjer vlada zakon vzroka in posledice v njegovi minljivosti, in potem lahko prepoznamo svet, ki ga gradimo iz čistih moralnih idej kot tisti svet, ki nastaja iz drugega, umirajočega sveta. Z drugimi besedami, sedaj prepoznamo, kako je moralni svet povezan s svetovno ureditvijo fizičnih zakonitosti. V čisti moralni volji človeka obstaja nekaj, kar v človeku premaga zakon vzročnosti, to pa se prenese na celoten svet. Kdorkoli razmišlja dosledno o naravi, ne bo našel na njenem področju nobenega mesta, kjer ne obstaja zakonitost vzroka in posledice. In zato, ker le-ta prevladuje v naravi, se mora pojaviti moč, ki lahko uniči njeno veljavnost. To
obzorja je moč moralnega sveta, ki je znotraj splošne človeške narave in vsebuje znotraj sebe silo, ki se lahko prebije skozi zakonitosti narave. To se prav gotovo ne dogaja s pomočjo čudežev, temveč s pomočjo človekovega duhovnega razvoja.’ 11 Na ta način smo prispeli od dejanskega protislovja med fizičnim in moralnim svetom do odkritja, da je znotraj človeka področje, kjer obstaja most med tema dvema svetovoma. ‘Vsa naša preučevanja vodijo do ugotovitve, da to, kar je bilo doslej povedano, ni zgolj teoretično protislovje, temveč dejanski proces, ki se odvija v človeški naravi. Mi ne živimo zgolj z namenom, da občutimo skozi življenje to protislovje, temveč je naše notranje življenje trajen proces uničevanja tega, kar se razvija kot zakon vzroka in posledice v zunanji naravi. Mi ljudje v resnici razgradimo te vzročne povezave znotraj nas. To, kar je zunaj fizični in kemični proces, se v nas razvije v nasprotno smer, proti drugi strani. Seveda bomo to pravilno razumeli samo, če upoštevamo zgornjega in spodnjega človeka – če s pomočjo zgornjega človeka dojamemo to, kar se pojavi iz metabolizma v aktivnostih proti-mehaniziranja, proti-fizikaliziranja in proti-kemiziranja. Če poskusimo razumeti to proti-materializiranje v človeškem bitju, potem nimamo tu samo logično teoretično protislovje znotraj nas, temveč imamo resnično dogajanje – proces človeškega razvoja, človeškega nastajanja, ki sam po sebi deluje nasproti zakonom naravne vzročnosti. Bistvo človeškega življenja je v tem dvoboju. In izraz tega prizadevanja, ki se odvija ves čas znotraj nas, je povzet v zavedanju: Jaz sem svoboden!’ 12 Tu se soočamo z eno od najbolj pomembnih skrivnosti človeškega bitja. ‘Na eni strani imamo sistem zvezd, ki v določenem pogledu vsebuje mesec. Na drugi strani je sistem, kateremu pripada sonce. Ta dva sistema se medsebojno prepletata in delujeta skupaj. Vendar se motimo, če uporabljamo isti zakon za oba. Vesolje, v katerem smo umeščeni, ima dva izvora, vendar smo postavljeni tako, da se ta dva toka stekata v nas. V ljudeh se zlivata skupaj. Predstavljate si, da bi se samo to, kar priznava znanost – gibanje snovi in tako dalje – odvijalo v človeškem organizmu. To bi se razširilo preko celotnega organizma, vključno z možgani in čutili. Kaj bi bila potem posledica, ko bi se ta metabolizem razširil do možganov? Posledica bi bila, da ne bili nikoli sposobni imeti zavedanja o našem lastnem mišljenju. Kisik, železo in druge snovi, ogljik in tako naprej – o teh snoveh bi morali reči, da razmišljajo v nas v njihovih medsebojnih odnosih. Toda dejstvo je, da se ne zavedamo nobene od teh stvari. To kar imamo kot dejstvo zavedanja, je vsebina našega duševnega življenja. Ta lahko obstaja zgolj s pomočjo dejstva, da ti materialni procesi razpadejo in se uničijo, in da v nas dejansko ne obstaja ohranitev energije in snovi, temveč se s pomočjo uničenja snovi v nas ustvari prostor za razvoj našega miselnega življenja. Dejansko je človek prizorišče, na katerem se odvija resnično uničenje snovi.’ 13 In kje se odvijajo ti procesi, ki se jih v našem vsakdanjem življenju sploh ne zavedamo? To se dogaja vsepovsod, kjer človekov ‘Jaz vstopi neposredno v fizično telo vzdolž živčnih poti in se na ta način razveja preko celotnega telesa. Kadarkoli Ego-organizacija deluje neposredno vzdolž živčnih vlaken, ima to za nujno posledico uničevalen učinek na organizem. Tu duh vstopa naravnost v fizično snov in kadarkoli duh vstopi v fizično snov neposredno, se pojavi uničevalni proces.’ 14 In kaj ima vse to opraviti z vprašanjem človeške svobode? ‘V današnjih časih je znanost pripravljena prepoznati v človeku zgolj zakone narave. Vendar so v tem središču uničevanja 15 zakoni narave združeni z moralnimi zakoni. Tu so naravni in moralni zakoni eno. Znotraj človeka je snov in istočasno z njo vsi naravni zakoni uničeni in anulirani, vrženi nazaj v kaos, iz katerega se je sposobna pojaviti nova narava, ki je popolnoma prežeta s tistimi moralnimi impulzi, ki jih mi položimo vanjo. Mi imamo moč, da znotraj te praznine povzročimo rojstvo dobrega. To naredimo tako, da namesto impulzov in instinktov, ki so omejeni na delovanje v smeri egoizma, vlijemo v to središče uničevanja moralne in etične ideje. Potem se prav v tem središču uničevanja pojavijo semena za prihodnje svetove. Na ta način mi kot ljudje sodelujemo v porajanju svetov.’ 16 Tu imamo primer, kako lahko s pomočjo razlag duhovne znanosti razvijemo razumevanje tudi takšnega zapletenega vprašanja, kot je vprašanje človeške svobode. Šele s pomočjo uvida, da ljudje sodelujemo pri ustvarjanju okoliščin, v katerih bomo živeli v prihodnosti, se namreč lahko ovržejo še zadnji dvomi o obstoju ideala svobode in to kljub temu da smo ljudje še vedno tudi pod vplivom duhovnih zakonitosti, ki se jih bolj ali manj jasno zavedamo, kadar uporabimo besedo usoda oziroma karma. Kajti človek ni zgolj rezultat tega, kar se je odvijalo v preteklem razvoja brez njegovega zavedanja, temveč je sedaj v položaju, kjer bo njegova prihodnost rezultat njegovega osebnega angažiranja. ‘V preteklosti, ko so sile človekovega mišljenja prihajale iz še vedno živega makrokozmosa, le-te niso omogočale temelj za zavedanje njegovega obstoja. Te sile so živele kot sile rasti v človeku, ki pa še ni imel sposobnosti samozavedanja. Sile mišljenja same po sebi ne smejo posedovati lastnega življenja. Le zaradi tega ker so mrtve sence tega, kar je bilo nekoč v prvotnem vesolju živo, lahko sedaj preskrbijo osnovo za svobodno samozavedanje človeka. 13
Page 2 and 3: Kazalo S V I T A N J E Revija za ne
Page 4 and 5: Biodinamika Čebele bodo tudi letos
Page 6 and 7: iodinamika 6 Prvi biodinamični cen
Page 8 and 9: iodinamika še ni član društva, u
Page 10 and 11: Prehrana Oves - petek - Venera - ba
Page 14 and 15: širimo Po drugi strani ima človek
Page 16 and 17: širimo stališča posameznika, kot
Page 18 and 19: širimo 18 finančnih profitov, ima
Page 20 and 21: širimo 7. Dvigujemo raven družben
Page 22 and 23: širimo res veliko koncentracije in
Page 24: utrinki usede. Nato naredijo slepo

Revija Svitanje - Poletje 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?