Revija Svitanje - Poletje 2013

obzorja
kot na začetku. To vajo delamo dan za dnem, najmanj
en mesec; lahko vsak dan izberemo novo misel, lahko
pa se več dni držimo ene in iste. Na koncu prakticiranja
takšne vaje poskusimo privesti v zavest občutek trdnosti
in gotovosti, ki ju pri subtilni pozornosti do lastne duše
kmalu opazimo, in nato vajo zaključimo tako, da osredotočimo
svojo misel na glavo in na sredino hrbta (možgani
in mozeg), kot da bi hoteli ta občutek vliti v ta del telesa.
Če smo to vajo opravljali približno en mesec, lahko nastopi
druga zahteva. Poskusimo si izmisliti neko opravilo,
kakršnega se v običajnem toku našega dosedanjega
življenja prav gotovo nismo lotili. To opravilo izvršujmo
vsak dan kot dolžnost. Dobro je, da si izberemo opravilo,
ki ga lahko izvajamo vsak dan kolikor mogoče dolgo.
Spet je bolje, če začnemo z nekim nepomembnim opravilom,
h kateremu se moramo tako rekoč prisiliti, na
primer ob določeni uri zalijemo cvetico, ki smo jo kupili.
Čez nekaj časa dodajmo temu opravilu drugo, podobno,
kasneje tretje in tako naprej, kolikor lahko to izvajamo ob
opravljanju vseh drugih dolžnosti. Tudi ta vaja naj traja
en mesec. Kolikor je mogoče, pa se je treba tudi v tem
drugem mesecu ukvarjati s prvo vajo, četudi naj nam ne
bo več izključna obveznost kot v prvem mesecu. Vendar
je ne smemo zanemariti, sicer bomo kmalu opazili, da
smo izgubili sadove prvega meseca in da se spet začenja
stara razvada nekontroliranih misli. Nasploh je treba paziti
na to, da sadov, ki smo si jih enkrat pridobili, nikdar
ne izgubimo. Ko je za nami takšno iniciativno ravnanje,
ki smo ga izpolnili z drugo vajo, se s subtilno pozornostjo
zavemo v duši občutka notranjega nagiba k dejavnosti
in hkrati izlijemo ta občutek v svoje telo, tako da teče z
glave do srca.
V tretjem mesecu si je treba kot vajo v središču življenja
zastaviti oblikovanje določenega ravnodušja do nihanja
med veseljem in trpljenjem, radostjo in bolečino; 'nebeško
vriskanje in smrtno mračnost' je treba zavestno nadomestiti
z enakomernim razpoloženjem. Pozorni postanemo
do tega, da se ne prepustimo nobeni radosti, da nas nobena
bolečina ne podre do tal, da nas nobeno doživetje ne
potegne za sabo v brezmejni bes ali jezo, da nas nobeno
pričakovanje ne napolni z bojaznijo ali strahom, da nas
nobena situacija ne zbega itd., itd., itd. Ne bojmo se tega,
da bomo s takšno vajo postali trezni in neživljenjski; prej
bomo opazili, da na mesto tega, kar se s to vajo godi, stopajo
osvetljene lastnosti duše. Predvsem pa bomo lahko
nekega dne s subtilno pozornostjo začutili notranji mir v
telesu; tega izlijmo podobno kot v prejšnjih primerih v
telo, tako da teče od srca po rokah in nogah in nazadnje
sveti do glave. Seveda si v tem primeru ne moremo tega
zastaviti z vsako vajo, kajti v bistvu nimamo opraviti z
eno samo vajo, temveč s stalno pozornostjo do svojega
notranjega duševnega življenja. Vsak dan si je treba vsaj
enkrat priklicati ta notranji mir pred dušo ter nato vaditi
izlivanje toka iz srca. Z vajami prvega in drugega meseca
ravnamo tako kot v drugem mesecu z vajo prvega.
V četrtem mesecu se lotimo tako imenovane pozitivnosti.
Njeno bistvo je, da v vseh izkušnjah, bitjih in stvareh
stalno iščemo to, kar je v njih dobrega, izvrstnega, lepega
itd. To lastnost duše lahko najbolje označimo z neko
perzijsko legendo o Kristusu Jezusu. Ko se je ta nekoč
podal s svojimi učenci na pot, so na robu poti videli ležati
mrtvega psa, ki je že trohnel. Vsi učenci so se odvrnili od
tega grdega prizora, le Kristus Jezus je obstal, si pozorno
ogledoval žival in rekel: 'Kako lepe zobe ima ta žival!'
Medtem ko so drugi videli le to, kar je bilo grdo in nesimpatično,
je on iskal lepoto. Tako si mora ezoterični učenec
prizadevati v vsakem pojavu in vsakem bitju iskati pozitivnost.
Kmalu bo opazil, da se pod pokrivalom grdega
odkriva skrita lepota; celo za zunanjostjo prestopnika
je skrito dobro, za zunanjostjo blazneža božanska duša.
Ta vaja je povezana s tem, čemur pravimo vzdrževati se
kritike.
Te stvari tudi ne smemo razumeti tako, kot da bi nekaj
označevali kot črno-belo in belo-črno. Obstaja razlika, ali
izhaja presojanje zgolj iz lastne osebnosti in sodimo po
simpatijah in antipatijah. Obstaja tudi stališče v presojanju,
ko se ljubeče postavimo v tuje obstajanje ali tuje bitje
in se vsepovsod sprašujemo: kako pride ta drugi do tega,
da je takšen ali da tako dela. S takšnim stališčem nam
postane povsem samoumevno, da vedno bolj težimo k
temu, da nepopolnemu bitju pomagamo, namesto da se
pritožujemo in kritiziramo. Temu ni mogoče ugovarjati,
češ da življenjske okoliščine zahtevajo od človeka, da
obtožuje in sodi. Kajti tedaj so te življenjske okoliščine
takšne, da prizadeti ne more opravljati resničnega duhovnega
šolanja. So mnoge življenjske okoliščine, ki ne
omogočajo okultnega šolanja v polni meri. Človek pa naj
v tem primeru ne zahteva nepotrpežljivo, da kljub vsemu
opravlja korake napredovanja, ki jih je treba opravljati
ravno pod določenimi pogoji. Kdor se tako mesec dni
zavestno usmerja k pozitivnosti, bo vedno znova opazil,
da se v notranjost plazi občutek, kakor da je njegova koža
postala z vseh strani prosojna in da se je njegova duša
na široko odprla za vsa skrivna in subtilna dogajanja v
njegovi okolici, ki so se prej izmikala njegovi pozornosti.
Prav za to gre, da premagamo nepozornost do takšnih
subtilnih zadev v vsakem človeku. Ko človek opazi, da
se je v duši uveljavil opisani občutek kot neke vrste blaženost,
tedaj poskusi ta občutek v mislih voditi k srcu
in pustiti, da od tod priteka v oči, od tod pa v prostor
pred sabo in okrog sebe. Opazimo, da tako pridobimo
intimno razmerje do tega prostora. Tako rastemo preko
samega sebe. Učimo se opazovati kos svoje okolice, kot
da ta pripada nam samim. Za to vajo je potrebno imeti
21