Waldorfske novice - Zima 2014

Z g o d b a
Tipični musliman
Godi Keller
Če tako kot jaz tudi vi spadate med tiste, ki se
redno znajdejo na železniški postaji in pogosto
tudi na letališču, potem morate vedeti za
nevidnega tatu ali terorista. Ni težko pozabiti nanj, saj nas
preko zvočnikov ves čas spominjajo na njegovo prisotnost,
tako v norveščini kot v angleščini. Nikoli ne pustite svoje
prtljage brez nadzora. Lahko je čisto poleg vas.
Mnogokrat sem se spraševal, kdo je to, ta tat ali terorist,
ki sta izmenično prav na glavni postaji ali na letališču.
V pogovoru med potnikoma, ki sem ga nekoč slučajno
slišal, je eden od njiju domneval, da bo to verjetno
eden tistih muslimanov. 'Tipičen,' je odgovoril drugi.
Sam lahko odločno izključim, da bi to bil tipičen musliman.
Pred mnogimi meseci sem bil na praškem letališču,
kjer sem v avli čakal na svoj let naprej. Nekaj ur sem bil
tam in nisem se dobro počutil. Bil sem bolan in vrtelo se
mi je v glavi in vsi ti tuji jeziki, vonjave in vtisi so se začeli
zgrinjati in se zaključili v megli. Omedlel sem.
In potem sem se srečal s pristnim muslimanom. To je
mož približno šestdesetih let, ki se pojavi takoj, ko nekdo
v javnosti omedli, na primer na praškem letališču, in
mu prinese vodo iz avtomata. Vodo, za katero ne bo dovolil,
da bi mu jo plačal, kar je tipično za muslimane, ker
je očitno to med njimi znak olike, da ne dovoliš, da bi ti
plačal nekdo, ki si mu pomagal, ko je potreboval pomoč.
Pa vendar, zavedati se moramo, da večina muslimanov
ne govori češko, zato nanje verjetno ne vplivajo
stalna opozorila, naj se pazijo tatov ali teroristov, ki
se, na moje presenečenje, lahko pojavijo kadarkoli in
kjerkoli, tudi v Pragi, in ukradejo vašo prtljago ali jo
zamenjajo s podobno torbo, v kateri je bomba, ki lahko
eksplodira kadarkoli ter povzroči, da na tleh leži veliko
nezavestnih ljudi. Če bi musliman razumel objavo,
prav zares ni jasno, ali bi si upal pomagati nezavestni
osebi. Morda bi zagrabil svojo torbo in odšel.
Nasprotno pa je moj tipični musliman videl zgolj sopotnika,
ki mu je potrebna pomoč, in z dobro voljo sledil
svoji muslimanski vzgoji. Hvaležen sem mu.
Moja težava na letališču ali železniški postaji v Oslu,
čez katera slučajno potujem skoraj vsak dan, je, da
predobro razumem glas iz zvočnika. Prebudi me iz mojega
brezbrižnega, skoraj lahkomiselnega odnosa do
tatu ali terorista, ki se lahko pojavi kadarkoli itd.
Še vedno mi ni jasno, kdo to je, zagotovo pa ni tipični
musliman, zato ker sem ga, kot veste, že srečal na
letališču v Pragi. Ko sem si opomogel, sem se s tem dobrim
človekom pogovarjal in presenečen sem bil, kako
podoben je bil ta pogovor vsem pogovorom, ki jih imam
z Norvežani, ki jih srečam na kolesarskem izletu, z ribičem
v Rijeki na Hrvaškem, z nemškim turistom na
trajektu, z nekim učiteljem v Budimpešti ali s šoferjem
avtobusa nekje na Švedskem. Zato se sprašujem, ali
ne bi mogel biti tipični musliman zgolj tipični človek.
Lahko jih srečate kjerkoli. Potnike bi pravzaprav morali
opozoriti, da jih je mogoče veliko najti prav tam, kjer
so oni.
Zato predlagam za varnostno opozorilo na vseh železniških
postajah in letališčih novo besedilo, ki naj se
ga prebere vsake četrt ure. Zanj vam ne računam nič.
'Pomembno opozorilo vsem potnikom! Bodite pozorni
na vse sopotnike! Zelo mogoče stoji nekdo, ki se ne
počuti dobro, prav pred vami. Pogosto ne potrebuje več
kot prijazen nasmešek ali kozarec vode in rešili mu boste
dan! In tudi vi se ne bojte prositi za pomoč, če jo
potrebujete. Zapomnite si: večina ljudi želi vse najbolje
za večino ljudi.'
prevod: Marina Nuvak
Waldorfske novice 11