Waldorfske novice - Zima 2014

verjetnost (življenjskost). To omogoči bralcu, da ga potegne
v zgodbo in da sodeluje pri osredotočanju na verjetnost.
Znanstvena literatura zaradi odsotnosti značajev,
dogodkov in prizorov ni zmožna na isti način izzvati odziva.
Bralca zgodba ponese, lahko se poistoveti z značaji.
Dvosmerna čustvena vpletenost privede do igre simpatije
in antipatije, ki lahko odzvanja v osebnih življenjskih izkušnjah.
Na tak način je pripovedništvo blizu življenju.
Bralec se lahko poveže tako, da napoveduje izid v določenih
situacijah, lahko predvidi odzive vpletenih značajev
in razmisli, kako se bodo dogodki posledično razvili.
Istočasno sledi dvema linijama misli, svoji in tisti drugih.
Prevzemanje perspektive drugega zahteva tako notranjo
kot tudi tisto medosebno obliko inteligence.
Kadar majhni otroci poslušajo zgodbo, vadijo veščino,
ki se pozneje pri odraslih razvija naprej ob branju. Čeprav
lahko morda podrobnosti zgodbe pozabimo kmalu
potem, ko smo knjigo prebrali, pa ostanejo v možganih
določene živčne strukture in mentalni vzorci, ki so posledica
čustvene vpletenosti v zgodbo. Raziskovanje na tem
področju je težavno zato, ker v vseh ustvarjalnih procesih
, ki vključujejo aktivacijo domišljije, vedno obstaja
inkubacijska doba. Keith Oatley in Raymond Mar sta pionirja
na tem področju nevrološke znanosti. 8
Poglobljeno branje
Beremo lahko na različne načine. Velika književnost
zahteva 'poglobljeno branje' v primerjavi z bolj površinskim
branjem, ki postaja v našem času vse pogostejše.
'Poglobljeno branje' je posebna kognitivna zmožnost. Je
počasno, poglabljajoče, bogato s čutnimi podrobnostmi
in čustvi. To je posebna izkušnja in ne le razbiranje
besed. Ko izluščimo gole podatke, kar je na naših šolah
in univerzah vedno pogostejši pojav, uporabimo obliko
procesiranja besed, ki je učinkovit, toda ne spustimo
se v glas drugega, v dušo drugega. Frank Kermode,
slavni britanski literarni kritik, ki je umrl leta 2010, je
govoril o dveh vrstah branja: 'mesenem branju', ki je
značilno za hitro tehniko, kjer predelujemo le koristne
informacije, tehniko, ki jo uporabljamo večino časa,
in drugo, 'duhovno branje', kjer je pozornost osredotočena
na misli, ki se porajajo, in na analizo. Ta delitev
nikakor ni nova. Aristotel je v svojem delu 'Poetics'
potegnil enako linijo. Nedvomno je v naših vzgojnih
ustanovah potrebno negovati 'poglobljeno branje'. Tiči
onstran materialistične, biološke zmožnosti branja, ki
jo uporabljajo pri književnih preizkusih, vendar vključuje
človekovo iskanje pomena, razumevanja, razlage.
Nazadnje je trajna vrednost branja knjige vidna le v
bralčevi zmožnosti, da se poveže z besedami, jih prežveči
in prebavi. Klasična umetnost 'lectio divina' (ali
'duhovnega branja') vstopi v naše duše kot živilo, kot
hrana, ki se širi preko prebavnega sistema v našo kri,
da sčasoma postane ljubezen in modrost. Za razvoj te
zmožnosti je potreben čas in napor, potrebna je spodbuda.
To, kako beremo, določa, kdo smo.
V samotnosti, toda ne osamljen
V tej pesnitvi opisuje moderni ameriški pesnik Wallace
Stevens bralca neke poletne noči, s knjigo v roki, v
hiši, kjer je vse mirno. To isto tišino, samotnost in zamišljenost
so nekoč povezovali s čisto duhovno predanostjo.
Stvari postanejo vidne, koncepti jasnejši in čustva
močnejša.
Samotnost je sposobnost biti sam in ne psihološko stanje,
ki ga imenujemo osamljenost. Kot lastnost je tesno
povezana s samorazodetjem in s tem, da se človek zave
svojih najglobljih potreb, čustev, nagonov, ter z ustvarjalnostjo.
Čisto drugačna je od vsiljene osamljenosti,
omejitve in čutne prikrajšanosti. Ne vključuje ločenosti
ali izolacije, prav nasprotno. Torej, ko ležimo na kavču
skupaj z romanom Gabriela Garcie Markeza 'Sto let samote',
je to lahko poživljajoča izkušnja. Zapomniti si je
treba, da obstajajo mnogi svetovi, ki jih ne sprejmemo
kot darov narave, ampak nastanejo v našem duhu. Svet
knjig je eden največjih. To je mogoče razbrati z obraza
majhnega otroka, ki posluša tok besed, ki mu govorijo
o daljnih deželah. Vse se začne v naročju staršev. Kakor
6 Waldorfske novice