Waldorfske novice - Zima 2014

U t r i n k i
Po koncu filma smo v popolni tišini vstali in izstopili
iz kino dvorane. Nad nami je viselo nekaj mračnega in
resnega, tako, da si vse šale in smeh sploh niso upale
blizu. Sprehodili smo se po muzeju, si ogledali barake,
v katerih so jetniki živeli. Videti smo krematorij in sobe,
kamor so metali trupla. Videli smo uplinjevalnice, ki pa
jih v Dachavu niso nikoli dali v uporabo. Videli smo razkužilnice,
kjer so razkuževali obleke, ki so prej pripadale
mrtvim, in jih dali novim jetnikom. Videli smo spomenik,
pod katerim je pisalo 'Mrtvim v spomin, živim v opomin.'
Ne morem zares opisovati, kaj sem čutila ob vsem tem,
ker govorim za cel razred in je vsak doživljal to po svoje.
Lahko samo rečem, da se borim s solzami, medtem ko
pišem ta članek in drezam v čustva, ki sem se jih odločila
pustiti pri miru.
Zamorjenost se je na srečo kmalu po odhodu iz Dachava
razblinila, je pa za sabo pustila neki podzavesten tesnoben
občutek, ki nas bo verjetno spremljal še nekaj časa.
Zadnja postaja našega potovanja je bil Salzburg, tako
da smo se poslovili od Nemčije in se peljali skozi Avstrijo.
V Salzburgu smo pokukali v znamenito glasbeno univerzo
Mozarteum, kjer smo na hitro skočili na stranišče.
Vrtovi Mirabell so nas presunili s svojo spokojnostjo
in čarobnostjo. G. Velepič nam je nato razkazal mesto.
Ustavili smo se okoli kupa konjskih iztrebkov, ker nam
je hotel razložiti zgodovino konj in kočij v tem mestu,
toda mimoidoči so nas tako čudno pogledovali, da smo
se smejoč raje odpravili naprej. Pokazal nam je tudi trgovino,
kjer izdelujejo originalne Mozartove kroglice, vendar
so redki tam kaj kupili. Pred Mozartovo hišo smo se
ustavili in imeli pol ure prostega časa, da smo raziskali
mestece. Vsaj meni osebno je bil Salzburg veliko lepši od
Münchna, ker je bolj starinski, z ozkimi ulicami, majhnimi
trgovinicami in brez kričečih barv.
Stemnilo se je in odpravili smo se proti domu. Na meji
s Slovenijo smo pol ure čakali, da se je odprl predor pod
Karavankami in se vrnili šele ob 10h zvečer.
Mislim, da nam bo vsem ta ekskurzija ostala v lepem
spominu, ker smo se vsi veliko naučili in skupaj doživeli
nekaj čudovitega. V ponedeljek, ko smo se vrnili v šolo,
si je prav vsak od nas želel, da bi lahko izkušnjo ponovili
še enkrat.
Facile?
Matej Lozar, študent evritmije
'Prima, akord, švung! ... ha, gé ... švung!' doni po z znojem
prežetem zraku evritmijskega paviljona ljubljanske
waldorfske šole. Pisana druščina študentov evritmije iz
Zagreba, Ljubljane in Maribora pleše, obrnjena proti pianinu
in z ukrivljenimi formami povsem popisani tabli ob njem.
Sledi krede, ki se v slojih kopiči na zelenem tabelnem
polju, so v razločnem kontrastu z blago padajočimi in
s skrbno roko zašitimi belimi svilenimi tančicami, nekakšnem
posvetilu drugega letnika študija, ki so si jih
študenti sešili v prednovembrskem intenzivnem tednu
pod budnim očesom vodje izobraževanja, Vide Talajić
Čuletić. Dan pred zaključkom druženja so si jih slavnostno
nadeli – vsi skupaj. Zdaj doživljajo prve gibalne
trenutke v novi opravi. Izpod rutiniranih prstov Andreja
Ožbalta razposajeno zveni Mozartova Sonata št. 16
v C-duru, imenovana tudi facile, lahka; pred študenti
je gostja intenzivnega prednovembrskega evritmijskega
tedna, priznana evritmijska umetnica in pedagoginja,
Isolda Sagrestano. Skriva leta, jasno je, da se giba žlahtneje
in spretneje kot vsi v belih tančicah. Bolj je spočita
kot oni, ki jim pot teče v potokih in jih svila rešuje pred
hladnim vetrovnim pišem, ki se vrtinči ob njihovi opravi.
Enaindvajseterica je v začetku šolskega leta 2013/14
pričela s štiriletnim evritmijskim izobraževanjem, ki
ga zagrebško društvo za spodbujanje in razvoj evritmije
Stoimena izvaja v partnerstvu s priznanim stuttgartskim
Eurythmeumom, šole, ki je delovni domicil
Sagrestanove. Logistično domala nepojmljivo nalogo,
šolanje šestih ali sedmih duš v vsakem od treh mest v
dveh državah, si je zadala trojica izkušenih evritmistov,
ob Vidi Talajić Čuletić še Alen Guca in Mario Čuletić s
16 Waldorfske novice