problem in cilji raziskovalne

predvsem podrejati načrtovanemu dnevnemu redu in vnaprej predvidenemu poteku
zaposlitev, Kurikulum za vrtce (1999) pa postavlja v ospredje poleg možnosti izbire tudi
spodbujanje otrokove neodvisnosti, primerne njegovi starosti.
Glede na togost dnevnega reda v vrtcih v preteklosti, je pomemben cilj Kurikuluma za vrtce
(1999:10) »rekonceptualizacija in reorganizacija časa v vrtcu«. K uresničevanju tega cilja
prispeva že omenjeno načelo prepletanja različnih dejavnosti in dnevnih rutin. Posebno
podpoglavje je namenjeno spanju, hranjenju in drugim vsakodnevnim dejavnostim, pri katerih
se priporoča fleksibilnost in spoštovanje možnost izbire. Pri hranjenju je potrebna umirjenost,
brez nepotrebnega čakanja ali hitenja, dopušča naj izbiro in možnost, da si otroci postrežejo
sami, če to želijo. Počitek in spanje ne bi smela biti ne obvezna ne časovno preveč strogo
določena, organizirana pa bi morala biti v odvisnosti od individualnih potreb otrok in vrste
dejavnosti posameznega dneva. Kurikulum za vrtce (prav tam: 21) posebej opozarja, da je pri
organizaciji dnevne rutine potrebno čimbolj omejiti čas čakanja, pospravljanja in neaktivnosti.
Vsakodnevne dejavnosti v vrtcih, komunikacije in interakcije z otroki in med otroki, raba
pohvale in graje, nadziranje časa in prostora so tisti elementi kurikuluma, v katerih se lahko
najmočneje uveljavlja prikriti kurikulum. Demokratizacija kurikuluma pomeni tudi
»sistematično rahljanje in odstranjevanje ovir, ki pogojujejo prikriti kurikulum«
(prav tam: 20).
Naslednji cilj je »reorganizacija in rekonceptualizacija prostora in opreme v vrtcih« (prav
tam: 10). Prostor v vrtcu naj bo zdrav, varen in prijeten, otrokom pa bi moral zagotavljati
zasebnost in intimnost pa tudi fleksibilnost in stimulativnost. Najbolj očitne razlike glede na
Vzgojni program (1985) so: poudarek na kotičkih in opremi, ki pregrajuje prostor v več
manjših delov, kotički z vodo, peskom in mivko, dostopnost igrač in materialov (nizke in
odprte police). Medtem ko so v preteklosti stene prostorov v vrtcih opremljale vzgojiteljice z
'aplikacijami' in ilustracijami, ki so jih same izdelale, izdelki otrok pa so bili pogosto na moč
stereotipni, Kurikulum za vrtce (1999: 23) priporoča, naj bodo prostori »opremljeni z izdelki
otrok, v katerih je prepoznavna njihova individualnost in ustvarjalnost, ter z reprodukcijami
umetniških del«.
V nasprotju s paternalističnim odnosom vrtca do staršev, ki je bil značilen za socialistično
obdobje, Kurikulum za vrtce (prav tam: 15) poudarja pravice staršev do: stalnega in
sistematičnega seznanjanja z njihovimi pravicami in odgovornostmi, javno dostopnih pisnih
in ustnih obvestil o programih v vrtcu, izmenjave informacij in poglobljenega razgovora o
otroku, postopnega uvajanja otrok v vrtec, sodelovanja pri načrtovanju in aktivne udeležbe pri
12