problem in cilji raziskovalne

Rezultati kažejo (tabela 13), da vzgojiteljice v veliki meri zavračajo ekstremne trditve -
predsodke in stereotipe, ki so (bili) osnova egalitarističnih praks in prikritega kurikuluma,
usmerjenega pretežno v discipliniranje. V večini namreč soglašajo s trditvami, ki kažejo na
visoko stopnjo zavedanja o pravicah otrok v vrtcu. Najbolj poudarjajo potrebo po
zagotavljanju zasebnosti in intimnosti v vrtcu, tako pri opravljanju straniščnih potreb v vrtcu
kot v smislu zagotavljanja priložnosti za umik pred množico. Anketirane vzgojiteljice
zagovarjajo individualizirano zadovoljevanje osnovnih potreb, povezanih s prehrano, pitjem
in spanjem v vrtcu. Velika večina (87 %) ne soglaša s trditvijo, da bi otroci odklanjali hrano,
če bi imeli vedno na razpolago pijač. Tri četrtine vzgojiteljic se ne strinja s trditvijo, da v isti
skupini otrok ni mogoče zagotoviti različnih oblik počitka, vendar pa jih dobra četrtina (28,7
%) meni nasprotno, kar vsekakor ni zanemarljiv delež. Jasno je izražena potreba po vnašanju
tabu tem v pogovore v vrtcu; prisotno je zavedanje problemov kulture pogovarjanja (ali bolje
'ogovarjanja') v vrtcu.
Čeprav vzgojiteljice v večini zagovarjajo pravico do izbire in drugačnosti, pa je iz nekaterih
podatkov razvidno tudi nasprotno - kolektivizem in disciplinska naravnanost prikritega
kurikuluma. Egalitaristična in kolektivisitčna orientacija je (še vedno) močno prisotna. Nekaj
več kot polovica (53,3 %) vzgojiteljic sicer ne soglaša s trditvijo, da morajo otroci v vrtcu
spoznati, da so najprej člani skupine in šele nato posamezniki. Vendar preostala polovica ni
takšnega mnenja. Kar četrtina anketiranih vzgojiteljic namreč soglaša (ali zelo soglaša) z
omenjeno trditvijo, petina pa je ne more v celoti zavrniti. Slaba tretjina (30,4 %) vzgojiteljic
zagovarja spodbujanje tekmovanja kot pripravo na življenje v tekmovalni družbi, dobra
tretjina (39,1) pa čakanje kot lekcijo v socializaciji. V zvezi s slednjim je potrebno pripomniti,
da Kurikulum za vrtce (1999: 21) izrecno navaja, da je »pri organizaciji dnevne rutine v vrtcu
treba čimbolj omejiti čas čakanja, pospravljanja, neaktivnosti«.
Izstopa visok delež vzgojiteljic, ki zagovarjajo (51,9 %), da se mora otrok po agresivnem
vedenju do vrstnika le-temu opravičiti. Menimo, da gre pri tem za tipični primer
discipliniranja otrok: namesto da otroci razmišljajo o medsebojnih konfliktih in da jih
vzgojiteljica spodbuja k njihovemu samostojnemu reševanju, se vzgojiteljice pogosto
zadovoljijo z vljudnostno gesto opravičevanja, ki ob nerazčiščenem konfliktu največkrat ni
iskrena.
Kot kaže, egalitaristične prakse niso (vedno) rezultat številčnosti skupin in zagotavljanja
varnosti v teh razmerah, kot bi morda predpostavljali. Kar velik delež vzgojiteljic (v celoti ali
44