problem in cilji raziskovalne

vzgojiteljice v veliki meri odvisne od pojmovanja tega, kaj je kakovostni predšolski
kurikulum.
Menimo, da so, še posebej za naš prostor, za katerega je bilo značilno poudarjanje
intencionalne vzgoje, aktualne tudi razprave o vlogi nezavednega v pedagoški praksi.
Intencionalna pedagogika izhaja iz vnaprej postavljenih ciljev, pri čemer je predvsem od
vzgojiteljice (njenega znanja, sposobnosti, osebnostnih lastnosti …) odvisno, ali jih bo
dosegla, ter zanemarja objektivne okoliščine in dejanske razlike med otroki, družinami ipd.,
predvsem pa dejstvo, da vzgojiteljice pogosto, če to želijo ali ne, ravnajo intuitivno, rutinsko
oz. da na njihova ravnanja vpliva tudi nezavedne vsebine njihovih osebnosti. C. A. Wein
(1996) meni, da se mora vzgojiteljica vsak trenutek odločati, pogosto brez časa za tehtanja
argumentov, zato mnogokrat ravna avtomatično in rutinsko. Skozi prakso se nenehno
prepletajo rutinske reakcije in reflektirana vedenja, ki povzročajo, da je vzgoja komleksen in
konflikten proces.
Poudariti je potrebno, da nezavedna ravnanja niso odvisna le od posameznika, npr. njegove
osebne zgodovine in znanj, ampak se v nezavednem zrcalijo tudi družbeni odnosi in
prepričanja. Pedagoška literatura v tej zvezi govori o prikritem kurikulumu, ki se nanaša na
vsakodnevna vzgojna ravnanja, ki niso zapisana ali na zunaj vidna, a so vsekakor učinkovita.
M. O'Hagan in M. Smith (1993) pravita, da se prikriti kurikulum nanaša na tiste vidike
kurikuluma, iz katerih se otroci lahko naučijo vedênj ter osvojijo stališča, vrednote in
stereotipe, ki na splošno niso sprejeti kot zaželeni oz. pozitivni. Prikriti kurikulumum je
povezan s posrednimi sporočili, ki jih otroci dobijo o sebi in drugih, s tem, kako odrasli
vidimo in sodimo otroke ter z našimi stališči in predsodki, ki se, pogosto povsem nezavedno,
zrcalijo v ravnanjih z otroki. Avtorici kot primere navajata stereotipe in predsodke, ki se v
ravnanju kažejo kot dajanje prednosti večinski kulturi in jeziku ter primere seksističnega
ravnanja v vzgoji. Pogosto taki primeri niso le stereotipi in predsodki vzgojiteljic, ampak tudi
vrtca in širše družbe in jih lahko najdemo tudi v vzgojnih materialih in knjigah za otroke.
Navedena opredelitev prikritega kurikuluma je 'ozka' v primerjavi z opredelitvami nekaterih
drugih strokovnjakov, saj spregleda, da prikriti kurikulum proizvaja družba in ne posameznik.
Gerbner (1974, v: Ule, 1988) pravi, da je prikriti kurikulum institucije povezan z družbeno
strukturo oz. kulturnimi vzorci in pravili v dani družbi, »sestoji se iz simbolnega okvira
socialnega reda«. N. King in Apple (1992) menita, da je treba vzgojiteljičine aktivnosti, ki jo
v svoji raziskavi analizirata z vidika prikritega kurikuluma, razumeti ne le kot vzorce
14