problem in cilji raziskovalne

Iz mnenj in stališč vzgojiteljic je mogoče povzeti, da je zagotovljena ena ključnih predpostavk
uresničevanja avtonomnosti vzgojiteljice – relativno visoko vrednotenje strokovne
usposobljenosti v uresničevanju njihove poklicne vloge. Vendar pa podatki obenem
opozarjajo, da imajo vzgojiteljice (po njihovi oceni) v vrtcu izjemno malo priložnosti
soodločati o življenju v vrtcu. Ocenjujemo, da je nedemokratični stil vodenja v vrtcu trenutno
ena najpomembnejših ovir avtonomije vzgojiteljic. Infantilizacija - omejitev odločanja
vzgojiteljic zgolj na to, 'kaj bodo delale z otroki' ovira tudi uresničevanje pravice otrok, da v
vrtcu izbirajo in soodločajo. V odnosu do šole vzgojiteljice podpirajo koncept absolutne
avtonomije, kar si razlagamo kot odklanjanje vsakršne (vsebinske in metodične) sholarizacije
predšolskega kurikuluma.
Podpora partnerskemu konceptu sodelovanja med vrtcem in družino kaže na veliko
pripravljenost vzgojiteljic za 'vstopanje' staršev v vrtčevski prostor in sooblikovanje življenja
v njem. Morda gre v tej točki za določeno razhajanje z uradnim kurikulumom, ki nekoliko
bolj poudarja razmejitev odgovornosti in pomen strokovne avtonomije vrtca in delavk, na
drugi strani pa opozarja tudi na nevarnost pretiranega vdiranja v zasebnost družine. Vendar je
raziskava pokazala tudi razpoznavno tendenco k paternalističnemu odnosu do staršev in
razumevanju vrtca kot kompenzacije družinske vzgoje.
Vzgojiteljice zavračajo koncept pluralizacije na sistemski ravni – med izboljšavami, ki bi na
makro ravni pripomogle k izboljšanju kakovosti, je namreč na najnižje mesto uvrščena
zahteva po uveljavljanju zasebnih vrtcev, med redko izbranimi pa je tudi potreba po večji
raznolikosti programov. Med želenimi spremembami na ravni organizacije vrtca izstopa
potreba po uveljavljanju timskega dela - kot druga najpomembnejša proriteta, ki je zaželena
predvsem na ravni posameznega oddelka oziroma razmerja med vzgojiteljico in pomočnico
vzgojiteljice, saj se anketirane vzgojiteljice zavzemajo za koeksistenco različnosti v
(vzgojnih) pristopih ter spoštovanje razlik med sodelavkama. Manj zaželeno pa je timsko delo
na ravni vrtca, saj si večina vzgojiteljic ne želi sodelovati z drugimi v tem smislu, da bi
prepustile izvajanje določenih dejavnosti drugim sodelavkam, ki se čutijo bolje usposobljene.
Vendar pa anketirane vzgojiteljice ne odklanjajo vstopanja neformalne sfere v vrtec. Nekaj
več kot tretjina jih meni, da bi prostovoljci lahko prispevali h kakovosti in popestritvi
vzgojnega dela v vrtcu, nekaj manj kot tretjina pa, da v vrtcu ne morejo delati ljudje, ki
nimajo ustrezne izobrazbe. Razumevanje timskega dela se pri vprašanih ne nanaša na
funkcioniranje celotnega kolektiva; več kot polovica vzgojiteljic je namreč prepričanih, da
lahko sami (brez sodelovanja in podpore vodstva in kolektiva) poskrbijo za individualizirano