problem in cilji raziskovalne

vmesni (vrtec) ravni, kar sovpada z rezultati o prednostnih spremembah, ki jih prinaša novi
kurikulum (slika 2), verjetno pa tudi z relativno nepomembnostjo samokritičnosti (tabela 8,
Lastnosti vzgojiteljice).
5.4.3 Država in spremembe na makro ravni
Vzgojiteljice smo vprašali, s katerimi ukrepi na ravni državnega odločanja (v okviru pristojnih
ministrstev) bi bilo mogoče po njihovem mnenju bistveno vplivati na kakovost
institucionalizirane predšolske vzgoje.
Tabela 11: Spremembe na državni ravni
Želene sistemske spremembe % treh odgovorov
Zmanjšanje števila otrok v skupinah 92,7
Več namenskih prostorov za otroke (npr. telovadnica…) 47,7
Več prostora: vsaj dve sobi za vsako skupino v vrtcu 37,2
Večja in bolje opremljena igrišča 21,5
Več pomoči in podpore strokovnjakov pri vzgojnih problemih 19,6
Več igrač in didaktičnih sredstev 19,1
Manjši vrtci – decentralizacija 13,9
Ustrezni priročniki za vzgojno delo 13,0
Več strokovnega izobraževanja 12,0
Večja raznolikost programov 11,2
Izboljšanje kvalitete dodiplomskega izobraževanja vzgojiteljev 5 ,1
Več potrošnega materiala (papir, barve…) 4,9
Večje število zasebnih vrtcev 1,5
Med predlaganimi spremembami na sistemski ravni (tabela 11) izstopa sklop ukrepov, ki
zadevajo razmerje med otroki in odraslimi v vrtcu ter razmerje med otroki in prostorom. Po
mnenju vzgojiteljic je ključnega pomena za kakovost prakse predšolskih ustanov zmanjšanje
normativa - števila otrok v skupini in zagotavljanje boljših prostorskih razmer (vsaka skupina
naj bi imela zagotovljena vsaj dva prostora; zagotovljeni naj bi bili tudi namenski prostori, kot
so na primer telovadnice in drugi prostori. Čeprav so se normativi o številu otrok na odraslega
40