Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Zoran Kanduč: Postmoderni najstveni sistemi v kriminološki perspektivipodpora, ki jo zagotavljajo drugi »ideološki aparati države«(še posebej pa »organski intelektualci« vladajočih razredov);(c) nepreglednost, pogosto težko (če sploh) razumljivo ubesedenjein še zlasti vrtoglava »produktivnost« izdelovanjapredpisov; 18 (č) mistifikacija prava kot znanosti ali nečesa, karlahko pravilno razumejo, tolmačijo in uporabljajo zgolj strokovnjaki,šolani pravniki (ki so se pripravljeni – za močnejši»umetniški« vtis na sodiščih – celo našemiti v kvazivampirskaali duhovniška oblačila); (d) potreba ljudi, da si v domišljijiustvarijo nekakšno sanjsko (harmonično ali idilično) pokrajino,v kateri ne vladajo (tako ali drugače »pokvarjeni«) ljudje,ampak visokoleteča načela, domala vsem ljub(k)i ideali tersplošne in abstraktne (z angelsko čistostjo obsijane) normativneentitete; (e) formalizem, ki vse pravne subjekte (nosilcelastninske pravice) obravnava (in načeloma tudi varuje) kotenake, tj. ne glede na to, kaj dejansko imajo …In še huje, meščansko pravo ne omogoča le zakonitega ropanja,marveč tudi varuje plen kot nekaj, do česar ima ponosnilastnik ekskluzivno pravico (uživanja, uporabljanja in razpolaganja)in kar lahko celo prenese na potomce (ki se potemtakemže rodijo bogati ali vsaj zavidljivo premožni), s čimer jezagotovljena zasebna/izključujoča koncentracija materialnihvirov na srednji ali dolgi rok. Tako se (s političnimi zakonizačarani) krog veselo sklene. Bogataši imajo namreč privilegij,da svobodno ravnajo z najmočnejšim, najpriljubljenejšimorodjem/orožjem, kar si jih je mogoče zamisliti, namreč z denarjem,s katerim si je mogoče priskrbeti ne le najbolj ekstravagantneprimerke in odmerke luksuza (ki logično vključujetudi sex & love storitve), ampak se tudi prikupiti množicam(na primer z lastništvom priljubljenega športnega kluba, najrajenogomet- nega), delovati moralno 19 (na primer pomagatinadarjenim, revnim ali še kako drugače ubogim), kupovatiparlamentarne stranke in politike 20 (ki potem hvaležno poskrbijo,da okorni pravni udi niso v napoto nevidni tržni roki, daobdavčitve niso previsoke, da so širokogrudne subvencije »racionalno«porazdeljene …), izsiljevati vlade, financirati nevladneorganizacije, 21 odpirati nova delovna mesta, sponzoriratikulturne, umetniške ali ekološke projekte in še posebej medije(kajpak z oglaševanjem, ki med drugim deluje kot osupljivoprepričljiva volilna kampanja in continuo), prejemati vso podnonasprotje z vladavino lastnine – in lastnina prevlada.« (Hardtin Negri 2010: 26.)18Petrovčič (2011: 27) navaja osupljiv podatek, da velja v Sloveniji807 zakonov, 13.905 podzakonskih aktov in 2218 mednarodnihpogodb. Ni malo za dobra dva milijona ljudi, mar ne?19O povezavi med bogastvom in moralo glej Adorno 2007: 207–210.20O vlogi denarja v severnoameriški »demokraciji« glej Starikov2011: 63–83.21V zvezi s financiranjem mednarodnih nevladnih organizacij glejStarikov 2011: 158–168.trebno oskrbo (pre)dobro plačanih strokovnjakov (na primerza odnose z javnostmi, sodišči, davkarijo, bankami, delavci …)in tako dalje. Na kratko: »javno« pravo je v ključnih razsežnostihbistveno zasebno (načeloma bi kajpada pričakovali ravnoobratno situacijo), tj. v prid lastnikom, okrašenih z avreolo posvečenostiali nedotakljivosti. In še več: v normativnih »virih«shranjeno pravo se prikazuje kot emanacija »države«, nosilca(ali fiktivno personifikacijo) »suverenosti«, ki so kot transcendencasui generis dviguje nad imanentno družbeno ravnino,med to »božjo« besedo (ali »postavo«) in »verniki« (čredaminebogljenih ovac) pa se vrine še »cerkev«, katere duhovščino(»pastirje« in »ovne vodnike«) tvorijo pravniki, razporejeni pojavnem in zasebnem sektorju (na primer v vlogi advokatov, kizastopajo ali zagovarjajo laike v sodnih obredih ali »mašah«,ali kot najeta uradniška delovna sila v državnih organih in privatnihpodjetjih). Na ta način (namreč z de facto pravniško»monopolizacijo«) dobi buržoazno pravo še dodano zaščito,krepak, že skoraj nepredušen varovalni oklep, ki je skovan izmaterialnih in statusnih interesov navadno zgledno indoktriniranih»klerikov« ali vsaj zadosti ciničnih oziroma zavidljivoplačanih kadrov, še zlasti pa absolutno/groteskno preplačanih»prostih strelcev« v mučno razbohoteni privatni »industrijipravnih storitev« (ki pa vendarle pogosto dosti bolj spominjana business as usual).Morala »v akciji« (in etike »na čakanju«)Obsojanje bogatašev 22 (in privatnega bogastva, njihovenajpomembnejše lastnosti) je neredko – zlasti v krogih uglednih,izobraženih in odgovornih ljudi, ki jim »ni vseeno« –ožigosano kot populistično moraliziranje, kar pa ne velja zaistovrstno grajanje statusno nižje razvrščenih smrtnikov, okaterih se širi obtožujoči ali vsaj utemeljeno sumničavi glas,češ da so leni, goljufivi ali še drugače nravno oporečni, zatojih je treba s »palico« (njena disciplinsko najbolj učinkovitarazličica je strah 23 pred brezposelnostjo, revščino in pomanj-22»Naš čas prenaša eno samo vrsto bogatašev, namreč takšne, ki sesramujejo svojega bogastva. Ko o nekom slišimo, da ‘je zelo bogat’,imamo pri tem takoj enak občutek kot ob pogledu na odvratnobolezensko nabrekanje, denimo debelost ali vodenico: na silo semoramo spomniti svoje človečnosti, da bomo lahko s tem bogatašemobčevali tako, da ne bo opazil naših občutkov gnusa.« (Nietzsche205: 531.)23Bembič (2011: 219–224) opozarja, da je ravno potreba (vladajočih)po tovrstni palici ključni razlog odpora kapitalističnegarazreda do imperativa polne zaposlenosti in relativno visokegagmotnega standarda (družbenoekonomske varnosti) delavskihmnožic, ne nazadnje pa pojasnjuje tudi politični poraz keynesovskegaprojekta. Izkazalo se je namreč, da posplošena in pravzapravcelo zavidljiva ekonomska varnost (po drugi svetovni vojni)ni »udomačila« delavcev (v toplih nedrih »razrednega kompromisa«in »socialne države«), ampak je (posebej v šestdesetih letih)19