Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Prikazi, ocene, recenzijeDaniel Cohen: Tri predavanja o postindustrijski družbiPrevod: Miranda Bobnar; spremna beseda: Branko Bembič. Ljubljana: Sophia, 2011, 155 strani.Vprašanje: kaj nam – zlasti v kriminološki perspektivi –prinaša knjiga, ki vključuje tri predavanja (iz cikla »Široki kot«na Collège de France), katerih avtor je Daniel Cohen (profesorekonomskih znanosti na École normale supérieure in naUniverzi Panthéon–Sorbonne, vodja Centra za ekonomskeraziskave in njihovo uporabo, član Sveta za ekonomske raziskavepri predsedniku vlade in kolumnist časnika Le Monde),družbo pa jim dela obsežna, zavidljivo pronicljiva spremnabeseda, ki jo je prispeval Branko Bembič? Odgovor: to je vprvi vrsti pojmovni koordinatni sistem, ki je nadvse dragocenza razumevanje in vrednotenje zares temeljnih problematik,in sicer predvsem v zvezi s strukturnim nasiljem (sistemskimterorjem kapitalistične politične ekonomije) in delovanjemosrednjih mehanizmov (ne)formalnega družbenega in še posebejrazrednega nadzorstva. Pojdimo po vrsti.Prvo poglavje ima pomenljiv naslov, ki obdobje zadnjihtrideset (»tranzicijskih«) let opiše z besedno zvezo »doba prelomov«.Pisec razloči pet razsežnosti »velike preobrazbe«, kisicer precej spominja na tisto iz devetnajstega stoletja: (a) tretjoindustrijsko revolucijo (dve stoletji po prvi s konca osemnajstegastoletja, ki jo povezujemo z iznajdbo parnega – patudi predilnega – stroja in razvojem metalurgije, in stoletjepo drugi s konca devetnajstega stoletja, katere emblematičnaodkritja so bili elektrika, telefon in motor na notranje izgorevanje);(b) predrugačeno pojmovanje in organiziranje/izkoriščanječloveškega (mezdnega) dela; (c) kulturno revolucijo, kise kaže v prebuditvi sodobnega individualizma (ki je zamenjalpred letom 1968 prevladujoči »industrijski holizem«); (č)spremenjeno delovanje finančnih trgov (ki so znova prevzelioblastne in kontrolne vajeti v svoje tolste roke); (d) »drugo«globalizacijo, ki se navezuje na vstop Kitajske, Indije in državnekdanjega sovjetskega bloka v »igre« (»brez meja«) svetovnegakapitalizma. Vse te dramatične spremembe so medsebojnopovezane. Denimo: revolucija v sferi informacijske in komunikacijsketehnologije je omogočila (ne pa tudi determinirala)vzpostavitev novih načel organizacije dela oziroma produkcijenasploh. Fordistična piramida (velikega industrijskega podjetja)se drobi na vedno tanjše sloje. Organizacijske hierarhijepostajajo vedno bolj sploščene. Priporočeno je, da se podjetjaosredotočajo na svoje primerjalne prednosti, nebistvene dejavnostipa preložijo na podizvajalce. Inženirski in drugi ekspertnioddelki se osamosvajajo, proizvodnja se seli v tujinoin celo v zelo oddaljene kraje (kjer je kvazisuženjska delovnasila pripravljena in prisiljena ubogljivo garati za bedne mezdev poniževalnih, živinskih razmerah). Storilnostni pritiski nazaposlene »srečneže« se morilsko stopnjujejo. Zdaj je delavectisti, ki naj bi sam skrbel za svojo čim višjo produktivnost: izkoriščaninaj samega sebe motivira ali priganja k čim boljšemudelu. Cilj nove organizacije proizvodnih procesov v bistvusploh ni tako zelo nov: odpraviti »čas mirovanja« (tj. dobrostaro »zabušavanje«), preprečiti, da bi bil nekdo plačan tudiza tisti čas, ko »ne dela ničesar« (ko na primer zgolj spokojnočaka na novo stranko ali nalogo, ki mu jo bo naložil šef).Skratka: cilj ali vsaj ideal je »novo stahanovstvo« (PhilippeAskenazy), delo brez prekinitve, čim bolj izkoriščen delovni(plačani) čas oziroma njegov nebogljeni – sistematično ustrahovani– lastnik, ki je pod stanovitnim in tudi bolj ali manjstresnim pritiskom (na primer »ponuditi stranki najboljšostoritev v najkrajšem času« in »prevzeti odgovornost, ne da bibila ta vključena v opis delovnih nalog«). Posledica: povečevanjekronične telesne in duševne (pre)utrujenosti, psihičnihnapetosti, obolenj, ki se vežejo na delo, in »nesreč« (ter kajpakpoškodb) na delovnem mestu. Po drugi strani pa tehnološki»napredek« v osemdesetih letih spremlja tudi rast materialnihin z njimi zlepljenih statusnih neenakosti. Zaradi novihtehnologij se namreč zvišuje produktivnost kvalificiranihdelavcev, zmanjšuje pa se vrednost manj kvalificiranega dela,katerega ponudba se je v tem obdobju izrazito povečala, in topo eni strani zaradi avtomatizacije (work-saving technology, kiukinja delovna mesta), po drugi strani pa zaradi nenehnegapovečevanja srhljive rezervne armade brezposelnih in odvečnihljudi. Cohen v zvezi s tem poudarja, da je treba novostiv sferi produkcije razumeti primarno v luči razrednega boja.V Združenih državah Amerike so bila na primer najprej prestrukturiranapodjetja, v katerih so bili sindikati najmočnejši.Vidimo torej, da je novi kapitalizem razbil delavske kolektivev veliki meri iz istega razloga, kot je stoletje prej znanstvenaorganizacija dela (zloglasni »taylorizem«) obračunala s takoimenovano delavsko aristokracijo (izkušenimi delavci, ki sov okviru »tovarniškega sistema« v marsičem še vedno posnemalisrednjeveški model proizvodnje, utemeljen na cehovskihmojstrih in vajencih ali pomočnikih). Za razliko od fordizma,ki si je prizadeval povečati produktivnost nekvalificiranih delavcev,postfordizem zasleduje drugačne cilje: tovarne, ki potrebujejočedalje manj tovrstnega dela.Drugo predavanje podrobneje osvetljuje značilnosti »novegagospodarskega sveta«. Pisec opozori najprej na razlikemed »prvo« globalizacijo (prosto trgovinsko menjavo, kijo je v devetnajstem stoletju pospeševala predvsem VelikaBritanija, tedanja hegemonska velesila v svetovnem kapitalističnemsistemu) in drugo, današnjo globalizacijo. Cohen– na prvi pogled paradoksno – ugotavlja, da sedanja glo-63