Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1različna gibanja za družino, »življenje« (oziroma proti splavu)in tradicionalne vrednote. Pokazalo se je, da kapitalizem zlahka– in celo s precejšnjimi dobički – posrka vase zahteve po(»nekonformistični«) afirmaciji lastne individualnosti, užitku,domišljiji, raznolikosti družinskih oblik, življenjskih slogov inidentitet, samoaktualizaciji, osebnostni rasti … Še huje, vse tomu je v postmoderni dalo celo nov – krvavo potreben – duhovniin ideološki zagon ter emocionalno pogonsko gorivo.Če poenostavimo: v postmodernem kapitalizmu je načelomasprejemljivo postavljati vsakovrstne kulture zahteve, najstrožjepa je prepovedano (in sankcionirano) ravno tisto, kar je ključno:razredni – političnopravni in ekonomski – boj delavstva (vrazredni vojni smejo namreč aktivno sodelovati – in zmagovati!– zgolj kapitalistične elite in njihovi biriči v aparatih nacionalnedržave in nadnacionalnih oblastniških organizacijah).Temeljni imperativ (Grundnorm) kapitalistične ekonomije –in njenega kulturnega zaveznika, ki se mu še najbolj prilegaoznaka »duh stupidnosti« – je torej naslednji: tatove, izsiljevalce,oderuhe, roparje, prevarante, davčne utajevalce in drugeplenilce iz prve kriminalne lige (kapitalistične ChampionsLeague) je treba pustiti lepo pri miru; če ste dovolj iznajdljivi,premeteni, brezkompromisni, podjetni, pohlepni, oblastiželjni,amoralni in a- ali antisocialni, jih kajpak lahko zgolj posnemate.Za druge (manj- ali ničvredne človeške živali) pa veljapreizkušena hlapčevska maksima: Arbeit macht frei (čeprav vnajboljšem primeru osvobaja zgolj tiste, ki jim ni treba delati).No, obstaja pa tudi zdravilno sredstvo (sedativ) za vse tiste, kijih institucionalizirani kriminal vsaj tu pa tam vendarle zmoti,pretrese ali razburi: vzneseno žebranje »mantre« (moralnopolitičnokorektnega molitvenega obrazca, ki je primeren za ateistein teiste) o človekovih pravicah, demokraciji, vladavini prava(ali – po izbiri – pravni državi), neodvisnem in strokovnemsodstvu (vključno z ustavnim, ki je že po definiciji najbolj neodvisnoin strokovno) ter – nikakor ne nazadnje – človekovemdostojanstvu. Priznajte: če to že ni najboljši od možnih svetov,je vsaj najmanj slab. Predvsem pa, hvala bogu, ni totalitaren.Zoran KandučThe Explanation of Crime: Context, Mechanisms and Development(Razlaga kriminalitete: konteksti, mehanizmi in razvoj). Cambridge University Press, New York, 2006.Izhajajoč iz dveh konferenc na Švedskem v zgodnjihdevetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je leta 2002 razvilamednarodna mreža raziskovalcev, imenovana ScoPiC(»Social Context of Pathways in Crime«, kar bi lahko prevedliv »družbeni kontekst vzrokov kriminalitete«). Mreža združujestrokovnjake z različnih področij in raziskovalnih usmeritevter spodbuja drugačno razmišljanje, ki naj bi pripomoglo kteoriji, ki bi presegla okvirje zgolj enega področja.Knjiga »The Explanation of Crime: Context, Mechanismsand Development« je eden izmed rezultatov sodelovanjaraziskovalcev; predstavlja sedem esejev različnih avtorjev.Avtorji poskušajo v svoje delo vplesti tri glavne motive: družbenikontekst, posameznikov razvoj in vzročne mehanizme.Pri tem pa se razmisleka lotijo vsak znotraj svojega strokovnegapodročja.Mario Bunge v prvem poglavju predstavi splošni pristopk družbenem kontekstu; to stori s kritiko prevladujočih individualističnihin holističnih pristopov k razlagi družbenihpojavov (prestopkov). S tem, ko prvi poudarjajo pomen posameznikain drugi pomen družbe, tudi predlagajo različnerešitve – individualistični kriminologi bi prilagodili pristopglede na vsakega posameznika in njegove značilnosti, medtemko bi se holisti usmerili na družbene reforme in pri temspregledali osebne probleme in navade tega posameznika.Četudi se lahko vsaj deloma strinjamo z obema pristopoma,pravi Bunge, resnica leži nekje vmes – nihče izmed nas neobstaja brez družbe, brez mreže ljudi, prijateljev in znancev.Upravljanje kriminalitete bi moglo vsebovati tako družbenereforme na ravni celotne družbe (pristope »od zgoraj navzdol«)kot tudi pristope, usmerjene k posamezniku (pristope»od spodaj navzgor«). Bunge poudari tretji pristop h gledanjuna kriminaliteto posameznika: sistemski pristop – ko prestopnikavidimo kot žrtev in kot storilca, ki viktimizira.Avtor predlaga matematično formulo, ki bi nam lahkopomagala sistemsko gledati na vsak zločin in matematičnorazložiti teorijo, ki jo zagovarja Per-Olof H. Wikström.Verjetnost, da posameznik stori določen zločin – C, lahkoopredelimo kot produkt petih spremenljivk: družinskegastatusa f (posameznik je poročen ali neporočen); zaposlitvenegastatusa u (posameznik je zaposlen ali nezaposlen); nezadostnesocializacije s (koliko družbeno nezaželenih dejanjje posameznik zagrešil v preteklosti); učinkovitosti določeneaktivnosti e (koristi minus stroški, ulomljene s koristmi) terpredhodno ocenjene vrednosti aktivnosti v (stopnja, do katereaktivnost zadovolji potrebe in želje).C = f . u . s . e . v66