Revija 1, 2012 - Ministrstvo za notranje zadeve

Revija za kriminalistiko in kriminologijo / Ljubljana 63 / 2012 / 1cija, konča se v dejanju samem (ali v odločitvi, da se dejanje neizvede). Največkrat se omenjajo trije vidiki procesa odločanja:svobodna volja, racionalna izbira in samonadzor. Avtor meni,da so del odločitve le, kadar je presojanje del procesa odločanja.Kadar posameznik odloča med različnimi alternativamidejanja, lahko rečemo, da je izrazil svobodno voljo, in sicerzato, ker presoja pomeni, da obstoječe stanje ni zahtevalo izbiretočno določene alternative. Drug proces izbire je navada,ki jo lahko opredelimo kot nagnjenje, da se namenoma ravna(ali ne ravna) na določen način kot odziv na določene znaneokoliščine. V nasprotju s presojanjem navade pomenijo dojemanjezgolj ene alternative za delovanje, zato tudi ne vsebujejosvobodne volje, racionalne izbire in samonadzora.Dojemanje alternativ je odvisno od dojemanja samega,ki je sestavljeno iz opazovanja in opredeljevanja objektov indogodkov. Vsebuje pomembno moralno dimenzijo, saj definiramotudi moralni pomen okolja, v katerem se nahajamo.Dojemanje alternativ in proces izbire sta dva situacijska mehanizma,ki po Wikströmu povezujeta posameznika in okoljez njegovim delovanjem.Terrie Moffitt in Avshalom Caspi v četrtem prispevkuzbornika razglabljata o behavioralni genetiki; pregledata prveštudije v novi generaciji raziskav, ki uporabljajo behavioralnegenetske okvirje za pojasnitev medsebojnega delovanja medizmerjenimi okoljskimi tveganji in genetskimi tveganji pripojavu problematičnega vedenja. Poudarjata, da je to področjeraziskovanja novo, zato bo potrebno kar nekaj časa inraziskav, preden bodo na voljo otipljivejši rezultati. Avtorjapredstavita obstoječe študije, in vse pritrjujejo temu, da obstajapovezava med družinskimi dejavniki tveganja in otrokovimproblematičnim vedenjem. Ko poskušajo študije v formulododati še dejavnik okolja, pa se stvari zapletejo, saj okoljskotveganje lahko vpliva na ljudi močneje, kot so mislili poprej,in vpliva tudi na genetsko bolj občutljive segmente populacije.Peti esej avtorjev Rolfa Loeberja, N. Wim Slota in MagdeStouthamer-Loeber predstavi razmislek o tridimenzionalnemmodelu razvojnih poti, ki vodijo k prestopniškemu vedenju,in o možnosti postopnega stopnjevanja tveganja ter po drugistrani stopnjevanja pozitivnih vplivov na model. Po mnenjuavtorjev se teorije te teme lotevajo iz treh smeri: pojasniti poskušajoprestopniško vedenje z življenjem posameznika terse pri tem osredotočajo na pogostnost, izraženost in resnostprestopkov; pojasniti poskušajo razlike med posamezniki vprestopniškem vedenju ter razložiti razvojne spremembe v tehrazlikah; ter nazadnje, pojasniti poskušajo tisti del populacije,ki ne dela prekrškov oziroma jih dela le poredko in še takratzelo neizrazito. Te teorije so za tiste, ki sprejemajo odločitve,zelo težavne, saj se jih ne da preprosto interpretirati. Večkratse je pojavila želja po modelu, s katerim bi lahko spreminjalistopnjo tveganja in po drugi strani dodajali varovalne dejavniketer gledali, kako se model spreminja. Zelo težavno je tudiodločanje na podlagi empirije, ki ne vsebuje podatkov o tem,kaj se je s posameznikom dogajalo pred raziskavo, poleg tegateorija tudi nima napovedovalne moči, da bi povedala, kaj sebo dogajalo v prihodnosti. Tu vidijo avtorji veliko možnostiza napredek, na primer z vključitvijo zgodovine prestopništvaposameznika (z vsemi dejanji, ki so bila zabeležena) kot tudiz vpogledom v razlike med posamezniki glede na izpostavljenostzgodnjim faktorjem tveganja (na primer izpostavljenoststrupom v materinem telesu, zlorabo v otroštvu) ter izpostavljenostvarovalnim dejavnikom (na primer pozitivnemu odnosuz odraslo osebo v otroštvu).Prestopniška dejanja so le redkokdaj osamljeni primeri,temveč so običajno dober napovedovalec, kaj se bo s tem posameznikomdogajalo tudi v prihodnosti. V teoriji je večkratomenjen model trojne poti; prva pot se začne s konfliktom zavtoriteto pred dvanajstim letom starosti, ki se nato spremeniv trmoglavost in nato v izogibanje avtoriteti in v neopravičenoodsotnost od pouka; druga pot je prikrita, običajno se nezazna do petnajstega leta, nato začne najstnik uničevati tujolastnino in običajno nadaljuje z resnim prestopništvom; tretjapot je odkrita, začne se z manjšimi dejanji agresije, se nadaljujez fizičnim obračunavanjem in nato v tretji stopnji napredujev še bolj izraženo nasilje. Te tri poti, nadaljujejo avtorji, bi bilotreba združiti z vsemi dejavniki tveganja in pozitivnimi vplivi,ki jih od posameznika izvemo. Avtorji poudarjajo, da jeza dobro napoved obnašanja v prihodnosti treba poznati takonegativne kot pozitivne dejavnike.Prav tako zavračajo dvodimenzionalne modele, saj po njihovemmnenju ne prikažejo različnih poti, ki potekajo vzporedno,glede na številčnost prisotnosti dejavnikov tveganja/odsotnosti pozitivnih vplivov. Prikažejo tridimenzionalnimodel, ki bi lahko vključeval tveganja, pozitivne vplive kottudi različne poti v prestopništvo.Avtorji zaključijo z mislijo, da razumevanje vsakega dejavnikatveganja ali po drugi strani pozitivnega dejavnika nepomeni, da imamo v rokah orodje, ki bo čudežno izbrisaloprestopništvo po svetu, prav tako pa ne more izbrisati že obstoječegastanja. Želja avtorjev je, da bi tak model služil za napovedovanje,da bi lahko opozoril strokovne službe, kje je njihovaprisotnost še posebno pomembna, ter bi usmeril njihovo dejavnostv pozitivne dejavnike, ki bi lahko prestopništvo zmanjšali.Marc Le Blanc v šestem poglavju razmišlja o samonadzoruin družbenem nadzoru ter prestopništvu. Četudi je v kriminološkiteoriji že veliko napisanega o eni in drugi temi, seje do zdaj malo pisalo o poteku samonadzora in poteku družbeneganadzora, še posebno v skupnosti.68