Julij-Avgust - Planinski Vestnik

PLANINSKI VESTNIK342in vsemu bozjemu svetu tod okoli. Uzivali smosvoje srecne ure.Ture pa na Briceljku se sploh ni konec. Se stirjevrhovi so, preden se odpre pogled v Bovskokotlino. Z vrha smo pogledali se na drugo stran,v dno Bavsice, kjer je na pesku zdela modrapika - nas avto. Globoko, globoko spodaj. VPihavcu, na drugi strani Bale, je neutrudno zetretji dan pela kukavica, brez katere bi kar nekajmanjkalo na nasi turi.Z Briceljka prek Vrha Rup je cudovit sprehod,eden od najlepsih delov na celi turi: na desniKoritnica kot iz letala, na levi razdrapana travnatapobocja nad pianino Balo. V Oltarjih pa segreben spet vzpne kvisku. Pod pragom, ki smoga morali preplezati, je lezalo strmo snezisce.Precej tezavno smo se prekopali prek tistezaplate in navzgor po kaminu, malo levo indesno. Izstopili smo na travnato sleme le nekajkorakov od vrha. Spust cez preplezani prag bibil za popotnika v nasprotni smeri tezji in splohbi bila tura v nasprotni smeri tezavnejsa.PLEZANJE PO STRMIH TRAVAHVrh Krnice, zadnji vrh v grebenu, ki je iz Bovcavideti kot velikanska gmota na koncu kotline, jezdaj ze zelo blizu. Vendar je vmes se najtezjidel na celotni turi - Oblica. Po skrotastem,precej tezavnem robu smo se spustili v skrbinopred njo. Tarn pa se je ustavilo. Lahkega»obvoza« namrefi ni. Z Dariom sva se nekolikospustila levo po grapi, od koder sva zaviladesno v strahovito strme trave. Jure se jeodlocil preplezati skalne stolpe kar po grebenu,vendar ni imel nifi manj tezav kot midva, saj seje moral kar krepko prijeti. Med drugim je podrlogromno skalo, ki je blizu naju divje oddrvelanavzdol v Rupe. Z rokami sva grabila za sopetrave in iskala mest, kjer bi clovek vsaj za silovarno stal. Pa jih je bore malo. Drugi zleb, kivodi proti vrhu, se mi je zdel resitev, zato semzavil vanj - pa tudi zleb ni bil nic boljsi. Malovlazne zemlje, slaba trava in sem in tja kaksnarazrahljana skala. Malo pod vrhom se zlebrazcepi in nadaljevati se da cez krajse skoke.Pogled navzdol me je odvrnil od vsakrsne mislipo povratku in od same graze, da bi se lazil poteh strminah, sem zbral toliko moci, da sem seob pomoci trav potegnil Cez in zlezel na sleme,kjer sem si posteno oddahnil.Jure je bil ze na vrhu, ko je nekaj sopihajocegav Darievi podobi prilezio globoko spodaj okrogroba. Dario se je odlocil preclti po travah povsemv levo, kjer se je potem po nekoliko»ravnejsem« svetu povzpel do mene. Tezave,ki jih je imel, je opisala edina beseda, ki jo jeizustil - rekel je: »Matr!« Jure, ki je enkrat zetekel tod cez, je bil na vrhu delezen kritike, sajtezav na tern mestu sploh ni omenjal. Ali jih niopazil, ko je tako brzel, ali pa naju ni hotelstrasiti.Po izpostavljenem robu smo se spustili z vrhacez edini mozni prehod, zatem pa v prav takoizpostavljeni hoji po tokrat skalnem grebenuvodoravno odsli do ze tolikanj cakanega VrhaKrnice. Tukaj pa je zares konec velicastnegagrebena, verjetno najlepsega v Julijcih. Cepravje do doiine se dolg spust, smo cutili velikozadovoljstvo, kajti za nami so ostali prav vsivrhovi prekrasnega grebena Loske stene. Razgledje, kot ze na celem grebenu, obsezen. Nadrugi strani, nad tesnijo Koritnice pri Kluzah,stoji gmota Rombona, lep pa je pogled tudi vMoznico in kamnito obzidje Jerebice.Navzdol se z vrha ponujajo zapeljiva pobocjaVelike Krnice, ki so Jureta pred leti spravila vzelo zoprn polozaj - globoko spodaj se namreckoncajo v neprehodnih skokih. Moral je bivakiratiin sele naslednji dan poiskati prehod-nazajcez vrh v Malo Krnico. Nam je bilo seveda zdajlahko - se naprej je treba po grebenu protivzhodu v smeri Kobile, ko pa se greben povesi,se odprejo prostrana pobocja Male Krnice, globokospodaj Bavsica in v cadu poznopomladanskegaopoldneva tudi Bovska kotlina. Trave, kivodijo v ozek kamnit zleb, so bile se vlazne, pavendar mnogo manj strme, kot smo jih bilivajeni s Plesivca sem. V zlebu je treba se malopoplezati, pojavi pa se tudi nekaj zablodelihmarkacij.Medtem smo postali spet lacni. Kraj je za takaopravila primeren - gruscnata krnica, ki sepahljacasto odpira navzdol. Zavetno in soncnoje bilo, sneg je tudi se lezal za skalami in zatosmo kar zaceli s kuho in pospravljanjem vsega,kar je Se ostalo v nahrbtnikih. V stenah nadnami so cveteli rumeni jeglifii, nad stenami pasta plavala krokarja in se cudila pojavam, ki jihje tu videti res poredko.VELICASTNO - S TREMI KLICAJIMedtem si je Bavski Grintavec ze nadel nevihtnokapo, pa tudi greben na oni strani Bavsice,proti Svinjaku, je bil ze nekoliko oveSen zmeglicami. Vrode je postalo in soparno. Podstenami smo med cudovitim cvetjem prefiilidesno na osamljeno ramo. Na tern mestu seodpre pogled v globoko grapo, ki se spusdaprav v Koritnico pri Kluzah. Nad njo se kondajoskoki Velike Krnice. Prav divje mesto je to,sredi sten in prepadov, se vedno visoko naddolino. V grapi smo ze zagledali lovsko potko,ki predka strmino in vodi levo na rob. Prevalilismo se cezenj, na stran Bavsice, in presli sezadnje tezavno mesto - izpostavljene ostankepotke tik pod robom, nad strminami, ki padajonaravnost v dno Bavsice.Pobocje se nato razsiri. Prisli smo v gozd, naudobno lovsko pot, ki se v lepih zavojih spuscado Izgore, ravnice nad Kluzami, kjer stoji prijetnagozdarska koca. Zadaj, na koncu doiine, jeze nekaj ropotalo - oblaki so se nekoliko prevefidrenjali na nebu. Malo smo pospesili korak, sespustili se po zadnji strmini in tik nad koriti primostu prisli na cesto, ki vodi v Bavsico.Tisti trenutek so popadali nahrbtniki na robceste, tezki Cevlji so zapustili razgrete noge, kiso »sveze« zadihale, z neba pa se je vsuldroban, topel dezek. Jureta je cakala se pot doavta - Cisto na konec doiine. Obul je copate, kismo jih skrili v grmovje v petek zvecer in seodpravil. Pa se ga je prav kmalu usmilila nekagospodicna z »bolhco«.