Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

More documents

Recommendations

Info

24 INTERVJU <strong>138</strong> 7. 3. 2024 Igrani filmi so dostopnejši širšemu gledalstvu, ker smo ljudje pravzaprav bitja zgodb. Na Domovini smo vas pred približno dvema letoma, ob premieri filma Kraljica miru, že gostili. V tem času se je kar veliko zgodilo. Posneli ste celovečerec o blaženem Antonu Martinu Slomšku, igrani film o osamosvojitvi Slovenije, številne dramatizacije za ameriško televizijsko hišo. Kaj bi sami označili kot ključne mejnike v razvoju vašega studia v tem času, katere projekte bi poudarili? Ko zastavite vprašanje, kako bi zaobjel delo našega studia, se mi zdi, da je tu zelo pomembna predvsem ena beseda – studio. Predvsem smo v zadnjih letih delali na rasti ekipe. Ekipe, ki se ukvarja z ustvarjanjem filmov in dramatizacij, da imamo neko stabilno enoto ljudi, ki to lahko dela na dnevni ravni. Filmski svet je velikokrat sestavljen tako, da ljudje delajo na projektih. Na določenem projektu se izbere določena ekipa in po koncu tega projekta se ta ekipa tudi razide. Tukaj pa pristopamo k produkciji na malce drugačen način, recimo temu studijski način. Da je ekipa vedno bolj kot ne podobna, enaka, vsaj notranji del ekipe vedno isti. S tem nabiramo izkušnje, da so naši izdelki lahko vedno boljši. Po drugi strani pa gradimo kulturo, ki jo lahko tukaj v naših prostorih zaznate: da so ljudje povezani, da skrbimo drug za drugega, da si ustvarjajo družine, da postaja ekipa vedno večja. Zato v zadnjih letih niti ne bi posebej izpostavljal kakšnega izstopajočega projekta, ampak to, da smo uspeli postaviti studio na način, da imamo dovolj dela tako pozimi kot poleti. Tako za enim kot za drugim projektom in da je to neka konstanta. Na to sem najbolj ponosen: nimamo strahu, da se bomo po enem projektu razšli in mogoče pri naslednjem ne bomo ponovno sodelovali. Mislim, da je stvar zadnjih let predvsem gradnja stabilne ekipe in dovoljšne količine naročnikov, ki zagotavlja delo skozi vse leto. Pri ekipi govorimo predvsem o stalno zaposlenih v studiu, kot so na primer snemalci? Tako. Naša ekipa trenutno šteje okoli petnajst zaposlenih. Večina ljudi je multipraktikov v smislu, da niso ljudje samo za eno stvar, ampak ponavadi počnejo več stvari. Če je nekdo dober v maski ali kostumih, je velikokrat tudi producent. Če je nekdo dober v organizaciji med ekipami, je lahko tudi režiser. Ne pogojujemo tega, da je človek lahko samo eno, ker pri tako majhni ekipi to tudi ni mogoče in si moramo stvari razdeljevati, ker je funkcij v filmski produkciji veliko. Seveda pa za specifične snemalne dni najemamo še dodatne okrepitve v smislu asistentov na setu, ki potem pomagajo izvesti prav specifičen snemalni dan. Ampak kar se tiče začetka od scenarija do končne postprodukcije, je ekipa bolj kot ne vedno stalna. Je posebnost vašega studia torej tudi v tem, da iščete talente, ki nimajo nujno formalne izobrazbe, in jih potem vzgajate? Ja. Jaz sem sicer en slab primerek neizobraženega režiserja, ki je vseeno šel skozi večinski del filmske izobrazbe. Na koncu filmskega faksa sicer nisem zaključil, ampak sem skozi življenje videl, da je nekdo, ki je zagret, pripravljen se učiti, sprejemati kritiko, velikokrat sposoben napredovati tudi v pozicijah, ki jih svet pogosto slavi, npr. da je nekdo režiser. Zelo hitro in praktično lahko v letu ali dveh pride do tega, da režira filme, medtem ko je neka splošna percepcija, da moraš za to hoditi leta in leta v šolo in šele potem ti nekdo dovoli, da boš režiral film. V resnici se mi zdi, da je dandanes na spletu na voljo toliko znanja, ki ga mogoče deset, petnajst let nazaj ni bilo. In marsikdo je z začetnim znanjem seznanjen veliko hitreje kot včasih, ko si moral res iti na fakulteto in se tam učiti obrti. Danes pa je obrt praktično vsakemu dostopna na spletu brezplačno in sta samo praksa in neka pripravljenost učiti se, delati napake in jih popravljati, tisto, kar te potem lahko pelje do pozicij, za katere smo včasih mislili, da potrebujejo neko formalno izobrazbo. Danes smo tik pred premiero najnovejšega izdelka, filma Nebesa pod Triglavom. Zapisali ste, da z njim posegate v temno obdobje slovenske zgodovine, kamor do sedaj ni še nihče. Od kod odločitev za brskanje po teh stvareh? Odločitev za to temo je bila pravzaprav precej spontana. Skozi vso kariero se na neki način ukvarjam z vsebinami, ki jih v Sloveniji, čisto objektivno, zelo malo prikazujejo splošni mediji, ki se jih loteva malokateri filmski ustvarjalec. Zakaj točno je tako, tudi v svetu na splošno, je kar kompleksno vprašanje. Zakaj se o vsebinah vere ali specifično v Sloveniji o več plateh druge svetovne vojne, ne govori tudi skozi umetniške medije, najbrž lahko razglabljamo, gre pa za našo zadnjo polovico stoletja, za celoten ustroj slovenske družbe. Pri meni je to šlo precej naravno, iz projekta v projekt. Ker izhajam iz družine, v kateri nam je vera veliko pomenila, so bili tudi prvi filmi povezani s tem. Ravno v tistem času pa tudi na tem področju ni bilo drugega, ki bi se loteval takšnih tem. Tako da iz filma v film je bila ta znamka, ki sem jo gradil, da sem pripravljen spregovoriti o teh temah, vedno močnejša. V drugu svetovno vojno in teme, ki se je tičejo, pred, med in po njej, smo posegali z našimi filmi že prej. Recimo filma o škofu Vovku ali Lojzetu Grozdetu se oba dotikata te teme. Gotovo pa je pri njih bolj v ospredju svetniškost lika, o katerem smo govorili. Naš zadnji film Nebesa pod Triglavom pa v to tematiko posega brez svetniškega lika. Čeprav, konec koncev, je vedno vprašanje, kdo pa je res svetnik, ali sem svetnik lahko tudi jaz. Mislim, da ne posegam zelo daleč od tega, kar so že prejšnji filmi na nek način nakazovali. Nebesa pod Triglavom govorijo o čisto navadnih ljudeh. Glavni lik je najstnik Jože in preko njega spoznavamo en del zgodovine, ki do sedaj v filmski formi še ni bil predstavljen na tak način. Vsaj do sedaj nismo naleteli na filme, ki bi o drugi svetovni vojni in zločinih, ki so se dogajali med in po njej, spregovorili na tak način, skozi to prizmo ljudi, ki so izgubljali življenja ali morali zapustiti domovino. Tukaj smo pionirji, da si upamo o tem spregovoriti. Kako je prišlo do te specifične zgodbe, pa je ena zanimiva zgodba, in sicer okoli gospoda iz Clevelanda. Pred desetimi leti sem ustvaril kratek fantazijski film, ki je bil sprejet tudi na filmski festival v Clevelandu. In ko sem šel na ta festival, sem tam spoznal slovensko skupnost. Presenetilo me je, kako je velika,
INTERVJU 25 kako je narodno zavedna. In med njimi sem spoznal tudi gospoda, s katerim sem potem prijateljeval leta in leta. Šele pred kratkim sva prišla do skupnega jezika, da je najbrž igrani kratki film tisti, ki lahko predstavi njegovo zgodbo, ki je pravzaprav prototip zgodbe skorajda vseh Slovencev, ki so v Clevelandu. Tako je potem končno pristal na to, da je doniral večinski del produkcijskih stroškov za ta film, in tako je lahko ta film tudi nastal. Gre torej za film po resnični zgodbi posameznika? Tako, gre za resnično zgodbo, ki je seveda filmsko malce prilagojena, ker nihče nima zapisov, kaj točno so v tistih trenutkih ljudje govorili. Kar se tiče glavnih likov in dogodka, ki se zgodi na tisto usodno noč leta 1942, smo vse pobirali iz pripovedi tega gospoda in tudi iz pripovedi ljudi, ki so živeli na Brezovici, kjer se ta film dogaja. Gradiva, pričevanj, intervjujev in podobnih stvari o temah druge svetovne vojne, tudi povojnih pobojih in eksodusu Slovencev, je že kar nekaj. Že oddaja Pričevalci Jožeta Možine je ohranila mnogo David Sipoš (35) je mlad slovenski režiser, ustanovitelj in vodja Studia Siposh, ki je Slovencem prinesel številne filme s sicer redko izpostavljenimi tematikami – od zgodb svetniških kandidatov do domoljubja in osamosvojitve. Z novim kratkim filmom Nebesa pod Triglavom sega v čas druge svetovne vojne na Slovenskem. takih spominov. Kaj drugačnega lahko ponudi igrani film? Zdi se mi, da je igrani film pravi medij za spregovoriti o tej temi, ker gledalcu pušča svobodo, da iz situacije, ki jo gleda, kjer pač liki interpretirajo eno zgodbo, sam dela vrednostne zaključke. Dokumentarni filmi ljudem velikokrat v ušesa polagajo preko zgodovinarjev, poznavalcev, teologov, kogarkoli zelo jasne in definirane opise ali označitve dogodkov, čemur se je pri intervjuju zelo težko izogniti, ker v vsakem primeru moraš podati dejstvo, podajaš pa dejstvo z besedami, ki lahko imajo eno ali drugo konotacijo. V vsakem primeru je objektivnost tam zelo težka, ker lahko nekaj sporočiš že s tonom ali z ozadjem, ki ga daš v tistem trenutku, ko intervjuvanec govori. Medtem pri igranih filmih tega ni. Liku pustiš, da pove svoj del zgodbe, gledalec pa si mora ob tem ustvariti svoje zaključke. Konec koncev je tudi igrani film takšen, da nikoli ne more zaobjeti zelo širokega konteksta. Če si predstavljamo človeka, ki je postavljen v situacijo med vojno, tudi ta človek vidi svet samo skozi svojo prizmo in lahko reagira na stvari, ki se dogajajo okoli njega, samo s tolikšnim poznavanjem, kot ga ima sam. V našem primeru je to dvanajstletni Jože. In skozi otroške oči lahko tudi skozi njegove besede vidimo, kako dojema vojno. Da je v tistem času, ko se okoli dogajajo grozne reči, lahko tudi zaljubljen, lahko je še vedno hudomušen, nagajiv. Gre za neko zelo kompleksno kombinacijo različnih stvari, pri kateri ni vse samo tako, kot ko danes zgodovinar pove en stavek, npr. druga svetovna vojna je prinesla toliko in toliko žrtev, pri katerem si lahko predstavljamo samo eno stvar. V resnici pa je bila druga svetovna vojna zelo dinamična in kompleksna reč, za vsakega posameznika drugačna. In nekateri so v vojni našli oportunizem, drugi so imeli srečo, nekateri pa tudi nesrečo. Kako so se takrat ljudje odločali, je bilo zelo odvisno od tega, v kakšni družini so bili, kakšni so bili njihovi prijatelji, katera stvar jih je v tistem trenutku nagovorila, za katero stvar so se morali morda v tistem trenutku boriti. Ali pa tudi, katera stvar jim je bila zamolčana in je v tistem trenutku niso vedeli in bi se najbrž čez trideset let v grobu obračali, če bi vedeli, kaj so v tistem trenutku naredili, kako so se odločili. Morda je en problem dokumentarnih vsebin pogosto tudi to, da ne pridejo do publike, ki ne bi bila v svoj pogled že neomajno prepričana. Včasih se zdi, da ravno umetnost lahko to preseže, npr. Jančar z romani. Na kakšno publiko pa vi ciljate? Gotovo so Igrani filmi dostopnejši širšemu gledalstvu. Ker smo ljudje pravzaprav bitja zgodb. Igrani film je zgodba v svoji čisti formi in v resnici spremljamo življenje nekoga, v katerega se lahko vživimo. In skozi tisto, kar vidimo, najbrž premišljujemo ali pa nam daje dodaten kontekst ali razmislek za naše življenje. Igrani filmi in filmi nasploh; konec koncev gre tukaj za umetnost, ki jo vidim kot neki sodoben spomenik ljudem, pri katerem je dobro, da se iz njihovih zgodb nekaj naučimo. Ko rečemo besedo spomenik, velikokrat pomislimo na kipe, ki jih imamo po mestih, da nas spominjajo na določene ljudi, dogodke. In tudi igrani film je neke vrste spo- <strong>138</strong> 7. 3. 2024
Page 1 and 2: ŠIRIMO OBZORJA Poštnina plačana
Page 3 and 4: MOJA BESEDA KLOVN Z ULICE in medijs
Page 5 and 6: VSEBINA 5 20 Župan Moravč Milan B
Page 7 and 8: PREGLED TEDNA 7 SHUTTERSTOCK Opozic
Page 9 and 10: ČIVKARIJA 9 Bojan Požar @BojanPoz
Page 11 and 12: Stavkamo ... KARIKATURA 11 BORIS OB
Page 13 and 14: TEMA TEDNA 13 »DIALOGA NI, ZANJ ST
Page 15 and 16: TEMA TEDNA 15 potrebovala še dodat
Page 17 and 18: TEMA TEDNA 17 drugi lastijo pravico
Page 19 and 20: TEMA TEDNA 19 Predlagatelji niti ne
Page 21 and 22: AKTUALNO 21 Ker se spremenjena doku
Page 23: INTERVJU 23 DAVID SIPOŠ, REŽISER
Page 27 and 28: INTERVJU 27 Zdi se mi, da sem sam p
Page 29 and 30: AKTUALNO 29 Sprava v Sloveniji tren
Page 31 and 32: AKTUALNO 31 glavski narodni park op
Page 33 and 34: MEDIJI 33 spomina na žrtve komuniz
Page 35 and 36: MEDIJI 35 ljati nekoga svojega od z
Page 37 and 38: Komentar SVOBODNO GOSPODARSTVO 37 s
Page 39 and 40: Kolumna MEDIJI 39 zaposlene pravi h
Page 41 and 42: SVOBODNO GOSPODARSTVO 41 Kljub znat
Page 43 and 44: Komentar BOJAN POŽAR, POZAREPORT.S
Page 45 and 46: ŠOLA 45 matično znanje, povprečn
Page 47 and 48: Kolumna ALEŠ ČERIN/ PREPROSTOST.S
Page 49 and 50: Priporočila FRANCE PIBERNIK, ZORKO
Page 51 and 52: Priporočilo ANDRAŽ ARKO JOŽEF iz
Page 53 and 54: Ovitek knjige s spomini na Franeta
Page 55 and 56: EDVARD KADIČ, STROKOVNJAK ZA KOMUN
Page 57 and 58: Koledar dogodkov MAREC DOGODKI 57 p
Page 59 and 60: Kolumna AKTUALNO KISOVEC - KRAJ, v
Page 61 and 62: KRIŽANKA 61 SHUTTERSTOCK SESTAVIL
Page 63 and 64: Razvedrilo LLLLL+ 63 SKRITA MISEL
Page 65 and 66: enakem časovnem terminu kot to pot
Page 68: Všeč mi je to, da ni tem, ki bi s

Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?