Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

Ovitek knjige s spomini na Franeta
Milčinskega - Ježka.
SREČANJA Z JEŽKOM
Frane Milčinski - Ježek se je svoje nadarjenosti
dobro zavedal, prav nič pa
ni bil ohol ali vzvišen. Kadar koli sva
se srečala, se je z veseljem ustavil in
sva izmenjala vsaj nekaj stavkov. Če
se je le dalo, je na koncu pogovora dodal
kakšno iskrico. Moram priznati, da
sem ga tudi sam oboževal kot izjemno
bistrega in pronicljivega človeka. Nekoč
mi je svetoval: »Fantič, če boš po radiu
govoril resnico, ne boš daleč prišel. Zlaži
se, tako kot jaz, pa bodo vsi mislili, da
govoriš resnico.«
Ker sem se tudi sam več let ukvarjal
s humorjem – imel sem stalne rubrike
v Nedeljskem dnevniku, Pavlihi in
Delu, mi je bilo Ježkovo delo še toliko
bližje. Pozneje, ko je začela oddajati
tudi TV Ljubljana, so Ježka vprašali,
koliko ljudi dela na tem zavodu. Odvrnil
je: »Lahko povem samo to, koliko je
zaposlenih. Okoli dva tisoč. Po mojem
mnenju pa jih dela približno slaba polovica.«
Vsaka podobnost z današnjim
časom je zgolj naključna.
K ŽENI PRIHAJAL V SANJAH
Ježek je umrl 27. februarja leta 1988. Po
dobrih sedmih letih sem obiskal ženo
Jano, sicer urednico mladinskih revij. Z
njo sem posnel oddajo Naš gost. Ko sva
se po snemanju pogovarjala o njenem
možu, mi je povedala: »Večkrat kar sredi
noči zaslišim njegov glas, kako prepeva
ali pripoveduje po radiu. Včasih je
to res, še večkrat pa ne.«
Kaj kmalu sem ugotovil, da je o Ježku
še veliko neznanega. Zato sem ji
po dvournem pogovoru dejal: »Gospa
Jana, samo dve možnosti sta: da tole,
kar ste mi pripovedovali, napišite sami
ali pa poveste še nekoliko podrobneje
meni in bom zapisal jaz. Preveč je dragoceno,
da bi se izgubilo.«
Vzela si je čas za premislek, potem pa
mi mesečno pošiljala svoje spomine na
moža. Jaz pa sem jih pretipkaval in kaj
kmalu so izšli v knjigi z naslovom Moje
življenje z Ježkom. Res srečno naključje,
da sva se sploh srečala, in velika sreča,
da mi je prisluhnila. Na ovitek knjige
je napisala: »S to knjigo želim obuditi
spomine na življenje z njim, ga prikazati,
kakšen je bil v vsakdanjem življenju,
kakšen je bil kot človek, kot mož in oče.
Vesela bom, če mi je to uspelo.«
POKVARJEN RADIO
Frane Milčinski - Ježek je veliko nastopal
sam ali pa s svojim kolegom Jožetom
Pengovom. Bila sta Ježek in Jožek – odličen
humoristični par, ki ni nikogar pustil
brez nasmeha na ustnicah. Skupaj
sta tudi veliko prepevala, ustvarjala
zabavne kuplete in se ukvarjala celo s
politično satiro.
Marsikdo se še spomni Ježkove šale
o radijskem sprejemniku. Ker se mu je
zdelo, da je pokvarjen, ga je odnesel
popravit tehniku. Tehnik ga je vprašal:
»Kaj pa je narobe s sprejemnikom? Ali
ne govori?« Ježek je odvrnil: »O, govori,
govori! A se mu kar naprej nekaj zatika
in kar naprej nekaj ponavlja.« Tehnik je
vprašal: »Ja in kaj je to?« Ježek pa je povedal:
»CK-ZK, CK-ZK!« Za mlajše naj
pojasnim, da kratice pomenijo Centralni
komite Zveze komunistov.
JEŽEK Z AVSENIKI
Avseniki so veliko več nastopali v tujini
kot doma. Veliko priljubljenost so
si najprej ustvarili v tujini, šele potem
smo jih priznali tudi na naših tleh. Taki
pač smo. K temu je treba dodati še anekdoto
Jožeta Antoniča, nekdanjega vodje
Alpskega kvinteta. Ko so Jožeta vprašali,
kje več igrajo, »zunaj« ali doma, je odgovoril:
»O, precej več zunaj!« Ko sem ga
začuden pogledal, pa mi je odvrnil: »No,
na vrtnih in gasilskih veselicah in tako
naprej. Vse to pa se odvija zunaj!«
Avseniki so na eno prvih zunanjih
gostovanj odšli v Francijo. Z njimi pa
Ježek. Nastopali so med našimi rudarji,
prišli pa so jih poslušat tudi tuji
ljubitelji dobre glasbe. Med skladbami
je Ježek nastopal s svojimi glasovnimi
NARODNO-ZABAVNO 53
in umskimi bravurami. Doma so ob
njegovih vicih ljudje pokali od smeha,
v Franciji pa so ob njegovih nastopih –
o tem mi je pripovedoval sam – ljudje
ostali »hladni kot špricar«.
Ko so ga pozneje vprašali, kako je
bilo na gostovanju v Franciji, je odvrnil:
»Drugače v redu, Avseniki so dobro
zažgali. Le nihče se ni smejal mojim
vicem. Verjetno sem pripovedoval tako
inteligentne, da jih ni nihče razumel.«
Ob tem je zamolčal, da je bila med poslušalci
več kot polovica Francozov in da
slovenskega jezika pač niso razumeli.
KOŠIR ŽIROVNIČANOM
Kar se tiče dojemanja šal, je eno povedal
tudi poznejši odličen Avsenikov humorist,
sicer pa trobentar Franc Košir.
Doma je bil z Jesenic, Jeseničani pa se
niso najbolje razumeli s sosedi iz Žirovnice.
Zato jih je na koncertu v soboto
zvečer takole pičil:
»A veste, kaj mi je naročil župnik
v Žirovnici?«
»Ne, ne vemo!«
»Da ne smem na koncertih v njihovem
kraju pripovedovati vicev ob sobotah
zvečer.«
»Zakaj pa ne ob sobotah zvečer?«
»Zato ker Žirovničani vice bolj počasi
›kapirajo‹ in jih potem dojamejo
šele v nedeljo dopoldne pri maši.«
Tako je bilo torej s humoristi, o katerih
bomo kdaj pozneje zapisal še kaj več,
o Ježku pa je to vse. Pa to sploh ni vic!
Franc Košir ni bil samo odličen trobentar,
temveč tudi izvrsten humorist.
138 7. 3. 2024