Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

INTERVJU
27
Zdi se mi, da sem sam preveč neuk
za marsikatero stvar, da bi lahko o tem
sodil. Ampak kot človek lahko marsikdaj
vidi, so gotovo v ozadju velikokrat
finančni interesi, da se ljudje zbirajo in
kregajo med seboj. Težko vidim enostavno
rešitev razen tega, da se vsak
po svojih močeh trudi na tistem področju,
na katerem je močan, delati in
biti pogumen. Mogoče včasih tvegati,
da nečesa, recimo vira financiranja ali
česa podobnega, ne bo dobil, ker bo govoril
o tem. Zdi se mi, da smo poklicani
k temu, tako kot je že škof Vovk nagovarjal,
kar mi še vedno odzvanja, da
stojimo trdno, kakor hrast na poljani,
ki se upira vsemu vetru, ki piha proti
njemu. Mislim, da mora tako biti tudi
glede te tematike. Da govorimo o tem
odkrito, mogoče samo govorimo naprej
zgodbe, ki so nam jih povedali naši
starši ali stari starši. Tudi te zgodbe
so pomembne. Če dosegajo v tem letu
in tem trenutku še burne odzive, ki se
zdijo podkrepljeni s preveč čustvi, pa
bo mogoče boljše čez deset, dvajset let.
Nebesa pod Triglavom še zdaleč
niso edini zgodovinski film, ki ste
ga posneli v zadnjem času. Pred
kratkim je bil objavljen tudi kratki
igrani film o letu 1848. Kako izbirate
te teme?
Zaenkrat poskušamo ustvarjati filme, ki
govorijo o tematikah, ki so nam blizu. Da
pa ustvarjaš filme, ki vsebinsko sovpadajo
s tvojim poslanstvom, je velikokrat
treba tudi taktno razmišljati, kaj je tvoja
naslednja tema in kako financiranje za
tak film tudi zagotoviti. V zadnjem desetletju
smo veliko potovali po slovenskih
svetniških kandidatih. Škof Slomšek je
gotovo eden izmed zvezdnikov, zato si
je tudi, na srečo, prislužil celovečerni
igrano-dokumentarni film. Z zadnjim
filmom o Magdaleni Gornik izpostavljamo
še eno svetniško kandidatko.
Velikokrat je čisto realno vprašanje
financiranje: česa se bomo lotili in kako
sploh zagotoviti produkcijsko stabilen
projekt, ki bo lahko tako ekipo, ki dela
na takem nivoju, držal nad gladino za
nekaj časa. Vsebine, ki smo se jih do
sedaj lotevali, so bile pred nami precej
podhranjene, vsaj na visokem umetniškem
nivoju. To so na srečo teme, ki so
nam tudi blizu. O Slomšku smo se učili
že v srednji šoli, o letu 1848 se vsak uči
pri zgodovini. In štejem si kot veliko
milost, da lahko sedaj ustvarjamo vsebine,
ki so nam blizu, ki nas zanimajo
in ki niso, grdo rečeno, neke reklame
za stvari naročnikov, ki bi nam rekli,
da moramo ustvariti nekaj, česar mogoče
mi niti ne čutimo. Imamo srečo,
da nam je ta vsebina večinoma blizu.
Smo pa veliki navdušenci nad igranimi
filmi, zato recimo film o letu 1848,
ki je pravzaprav podfilm celovečerca o
Antonu Martinu Slomšku, predstavi
en zgodovinski aspekt Slomškovega
življenja in delovanja skozi igrani film,
ker se nam zdi, da se gledalec vedno
lažje vživi v situacijo, če je lik postavljen
v neko specifično dogajanje, v okolje,
v katerem se dogaja ena zanimiva
reč, in skozi tisto velikokrat več odnese
kot skozi serijo izjav zgodovinarjev
in drugih intervjuvancev, ki jih lahko
ponudi dokumentarec.
Zdi se mi, da smo poklicani k temu, da
stojimo trdno kakor hrast na poljani, ki se
upira vsemu vetru, ki piha proti njemu.
Že prej ste dejali, da ste za novi
film Nebesa pod Triglavom večino
financiranja pridobili preko donacij.
Tudi za enega vaših zgodnejših
filmov, Kresnik, se je financiranje
zagotovilo na podoben način.
Kaj pa ostali filmi? Je to običajna
praksa?
Slovenija je tako majhna, da je žal zelo
specifična glede nastajanja filmov. Film
je zelo drag medij, ki ga gledalec pogleda
v eni uri, pol ure, uri in pol. Tudi če je
pripravljen za ta ogled plačati, če govorimo
o kino distribuciji, tudi če je v Sloveniji
film zelo uspešen, večinoma ne
pokrije svojih produkcijskih stroškov.
Mogoče pokrije produkcijske stroške
ekipe, ki je pripravljena vložiti veliko
ur prostovoljnega dela, in drugih sodelavcev,
ki so pripravljeni pri takem filmu
delati brez honorarja. Ko pa enkrat
spremeniš film v posel in plačuješ pravzaprav
za vsako malenkost pri nastajanju
takšnega produkta, so ti stroški ogromni
in kino distribucija tudi takšnih
filmov ne more narediti, da bi bili samoobstojni
na način, da prihodek iz enega
filma ustvari naslednji film.
Tako smo v Sloveniji največkrat
filmarji odvisni od financiranja države,
ki podpira kulturo. Mi se večinoma
osredotočamo na cerkvene institucije,
na donacije raznoraznih ljudi, ki
so pripravljeni v minimalnem znesku
podpreti takšno produkcijo, in donatorjev,
ki so pripravljeni takšno produkcijo
podpreti v malo večjem znesku.
Vsak bi seveda rad imel spisek
ljudi, ki jih lahko pokliče in prosi za
nekaj deset tisoč evrov za, a ta zadeva
ni tako preprosta. In včasih ti z določeno
vsebino uspe nagovoriti nekoga,
za drugo vsebino pa takšen donator
nima posluha. Veliko je dela pri iskanju
financiranja, ki je v našem primeru
zelo raznoliko. V velikem znesku je gotovo
prispevala tudi slovenska Cerkev.
V zadnjem času pa se osredotočamo
predvsem na ameriški trg, na katerem
sedaj snemamo serijo o mučencih iz
prve Cerkve. Letos se snemajo trije polurni
deli o mučencih iz prvih stoletij,
pri katerih produkcijske stroške krije
ameriška televizija in tudi nekaj dodatnih
donatorjev.
DRUGI DEL INTERVJUJA
NA SPLETU:
138 7. 3. 2024