Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

Kolumna
MEDIJI
39
zaposlene pravi hišni pripor: prostorov
namreč ves dan nihče od zaposlenih ni
smel zapustiti, niti visoko noseča tajnica
uredništva ne.«
ZALOŽBA IN TELEVIZIJA
Iz revije je potem nastala tudi Založba
Ognjišče, ki je v času duhovne lakote
pod prejšnjim enoumnim sistemom
izdajala knjige v sanjski nakladi od
20.000 do 30.000 izvodov. Z demokratizacijo
in nastankom slovenske države
so navedeni akterji pridobili tudi
radijske frekvence in tako se je začel
oglašati tudi Radio Ognjišče, najprej
iz improviziranega studia pod cerkvijo
sv. Marka v Kopru, nato pa iz Ljubljane,
in sicer s polnim 24-urnim programom
od prvega dne naprej. Tedaj je bil edini
nacionalni elektronski medij, v katerem
so dobili dovolj medijskega prostora
tudi politična opozicija, oporečniki
in preprosti ljudje.
Izvršen je bil tudi poskus ustanovitve
katoliške televizije (TV3), ki
Zasnoval je revijo Ognjišče,
ki je v nekaj letih dosegla
mesečno naklado
100.000 izvodov.
pa zaradi zahtevnosti produkcijskega
programa, pomanjkanja finančnih
sredstev in političnih pritiskov
ni uspel. Tako so ti medijski projekti
koprske škofije obogatili Cerkev in
tudi slovensko družbo, saj ob verskih
vsebinah opravljajo tudi javno informacijsko
dejavnost ter se lotevajo tudi
širših družbenih problemov.
BOLETOVA OSEBNOST
Urednik pričujočega tednika Tino Mamić
je ob Boletovi smrti zapisal, da je
bil Bole »oče urednik predvsem zaradi
očetovske drže do svojih sodelavcev. Bil
je namreč bolj oče kot direktor. Zato je
mirno in vztrajno požiral tudi vse pikre,
Z medijskimi projekti je
Franc Bole v časih enoumja
oral ledino pri pluralizaciji
slovenske medijske scene,
zaradi česar je imel tudi
težave z oblastjo.
tu in tam tudi zlobne pripombe z očetovsko
ljubeznijo, ki svojim otrokom
vedno znova odpusti. Največ se jih je
naposlušal od blizu in daleč, ko je ustanovil
televizijo, ki pa so jo oglaševalci
s tiho podporo stricev iz ozadja načrtno
ignorirali. Blokirali. Politiki desne
sredine pa je niso izkoristili in ji niso
pomagali. Bole je bil oče ne samo svojim
sodelavcem, ampak tudi njihovim
družinam, saj se je vedno zanimal zanje.
Zato je bilo njegovo slovo za mnoge
boleče. Na skromnem duhovniškem
grobu na robu koprskega pokopališča
sem na vencu prebral sledeče ganljive
besede: Dragemu očetu Francu, njegova
koprska družina«.
O tej svoji izjemni življenjski epopeji
je msgr. Bole v svoji skromnosti
nekoč spregovoril sledeče zelo preproste
in razumljive besede, ki pa o
njem veliko povedo: da je namreč pomembno
imeti neke ideale in biti pripravljen
se žrtvovati zanje. In da je vse
delal v ekipi in so tako vsi uspehi bili
skupni ter da mu je Bog dal dobre sodelavce,
brez katerih bi ne bilo nič tega,
kar smo ustvarili. Tudi sam mislim,
da Slovenija res ni imela moža, ki bi ob
sovražnih odporih in pritiskih oblasti
s tako odločnostjo zaoral v zatohlo slovensko
levičarsko medijsko sceno in jo
prezračil z dragocenimi in nenadomestljivimi
projekti.
Portret bi zaključil s stavkom iz utemeljitve
ZNP, »da bi v Sloveniji težko
našli človeka, ki je toliko naredil in žrtvoval
za svobodo medijev, kot je bil Franc
Bole«. In še z mojo mislijo: kaj bi Slovenija
brez svojih Ognjišč in brez Boleta?
PRIZNANJA
Franc Bole je za svoje delo prejel kar
nekaj dragocenih priznanj: naziv
»monsinjor« (papež Janez Pavel II,
1985), odličje sv. Cirila in Metoda
(Slovenska škofovska konferenca,
1993), nagrada 15. maj (MO Koper,
1997), priznanje ljudje odprtih rok
(revija Naša žena, 1999), Schwentnerjeva
nagrada za založniško
dejavnost (2003), red za zasluge
(predsednik republike Borut Pahor,
2013), častno priznanje Boruta Meška
(Združenje novinarjev in publicistov
Slovenije, 2018).
138 7. 3. 2024