Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

62
JU3 2052
Kaj je SREČA
Kolumna
Oni dan me ustavi soseda Mica, mimogrede sva udarili eno po moško,
omeni mi, da je zadnje čase, odkar obiskuje predavanja na Inštitutu
za srečo, boljše volje in skoraj idealnega razpoloženja. Od srca sem se
zasmejala, prepričana, da me »farba«.
MILENA MIKLAVČIČ
SHUTTERSTOCK
Vedela sem, da so nekateri Slovenci
iznajdljivi in domiselni,
samo spomnite se na številne
virtualne prevare, kriptovalutne
managerje, piramide in denarne
verige, s katerimi naivnim sodržavljanom
praznijo žepe, a da bi se našel
kdo, ki bi prodajal srečo?! »Res je, ne
pretiravam,« mi je zagotovila
Mica ter še potem, ko
se je poslovila, čez
ramo razlagala,
da je, odkar
ima boljšo samopodobo,
na njenem
k o š č k u
sveta vse
drugače.
Šmentana
reč!
Kje so
časi, ko so naši
predniki verjeli,
da jih bodo osrečile
pridne roke in
zdrava kmečka pamet? Ob
omembi takšnega inštituta bi se verjetno
na ves glas krohotali in se trkali po
čelu, češ saj ni čudno, da ste danes tam,
kjer ste, ko vas lahko sleherni pelje žejne
čez vodo.
138 7. 3. 2024
NEOMEJENO TRAJANJE
Pogosto razmišljam, kako ljudem še ni
uspelo, da bi srečo dali pod ključ in jo
tako vsaj za nekaj časa obdržali v svoji
bližini. Kaj podobnega bi nam prišlo
prav zdaj, ko nam na vseh koncih in
krajih teče voda v grlo, ko mečemo še
tisto malo proračunskega denarja, ki ga
je ostalo, brez pameti skozi okno.
»Saj je že to sreča, da lahko držimo
glavo nad gladino!« vzklikajo optimisti.
Ko pomislim na tiste, ki v nemogočih
razmerah, v katerih smo se znašli, še
niso vrgli puške v koruzo in odšli v tujino,
se bridko zavem, da je sreča do nas,
Slovencev, morda še zelo milostna. Kako
bi si lahko drugače razlagali, da podjetniki
po dolgih letih trdega dela, ko skoraj
na vsakem koraku naletijo na visoke
davke, nerazumne ovire, gluha ušesa in
slepe birokrate, ki se na vse načine trudijo
preprečiti kakršen koli napredek in
razvoj, še zmeraj upajo, da bo jutri bolje?
Medtem ko znanje beži čez mejo, k
tujim konkurentom, politiki še naprej
živijo v svojem svetu, sprejemajo zakone
in odločitve, ki nimajo prav nobene
zveze z realnim stanjem, še najmanj pa
koristijo domačemu gospodarstvu. Človek
bi se zjokal, ko opazuje, kako uničujejo
zdravstvo. Po svoje so imeli srečo,
da so njihovi predhodniki ubogemu narodu
dosledno in brezkompromisno oprali
možgane. Tako se lahko upravičeno
veselijo, da bodo Slovenci še naprej neumni
kot noč in jim nasedali.
INŠTITUT ZA SREČO
Takšnih in drugačnih provladnim »inštitutov
sreče«, ki jim omogočajo preživetje
tudi mediji, ni malo. Celo zelo
pametni med nami verjamejo praznim,
a sladkim besedam ter obljubam brez
repa in glave.
Včasih sanjam, kako srečni bi bili, če
bi nam usoda namenila vsaj za ščepec
več zdrave pameti. Ne vem, ali bi bili
potem bolj srečni, vem pa, da bi dvakrat
premislili, preden bi potrdili zakon o
evtanaziji ali pristali na azilne domove
za migrante v naši neposredni bližini.
Sreča ždi v objemih, v toplini,
tudi v bližini, ki smo je
deležni prej in potem.
Solze mi pridejo v oči, ko se spomnim,
kako je zdajšnji premier v predvolilnem
času trdil, da njegova sreča ne izhaja
iz plače. Četudi so danes različne preiskovalne
komisije o Gen-I-ju na »off«,
vseeno približno razumemo, kaj točno
je imel v mislih.
Nisem srečna, ko vidim, kako nas
obračajo na ražnju. Znašli smo se v
otopelosti, vedno več je sovraštva in
vedno manj sreče. Žalostno je, da smo
enotni le ob zmagah športnikov in ob
naravnih nesrečah.
ZADOVOLJNI KRANJEC
Tone Pavček je o sreči napisal: »Sreča ni v
glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit
zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.« Dr. Slavoj Žižek,
znani filozof, je večkrat govoril tudi o
sreči, a na bolj kritičen in provokativen
način. Poudarja, da je naša sodobna obsedenost
s srečo lahko tudi past, ki nas
oddaljuje od resničnega soočanja z življenjem
in njegovimi izzivi. Prijateljica
Ljerka pa je pri skoraj stotih vsako jutro
dejala: »Ni večje sreče kot ta, da lahko
pomigam s prsti na rokah in na nogah ter
grem sama, brez pomoči, na stranišče.«
Vsak od nas pozna tudi takšne, ki so
najbolj srečni takrat, ko sosedu crkne
krava. Spet drugi trdijo, da je sreča stanje
trajnega zadovoljstva, ki izhaja iz doseganja
življenjskih ciljev, urejenih družinskih
odnosov in občutka izpolnitve.
Rečeno po domače: sreča se ne skriva v
orgazmu, ki tako in tako traja le nekaj sekund.
Sreča ždi v objemih, v toplini, tudi
v bližini, ki smo je deležni prej in potem.
Sreča je, ko dajemo, ne le sprejemamo, ko
smo zdravi in lahko objemamo ves svet.
In ne nazadnje: srečni smo, verjamete ali
ne, ko nam izderejo boleč zob.