Domovina 138: Razpada zdravstvo, razpada vlada (Predogled)

64
SLIKOVITO
ŠOPEK – Pierre-Auguste Renoir
GREGOR ČUŠIN
WIKIART
Satira
138 7. 3. 2024
»Da ne bi slučajno!« je zatulila
name, komaj sem
dobro prestopil prag.
Prestrašil sem se, da
mi je šopek, ki sem ga nerodno skrival za
hrbtom in ga skušal pretihotapiti v najin
skupni domek, padel po tleh. Rdeče
rožice so se raztresle po žalostnih
sivih ploščicah, ki mi nikoli niso
bile všeč, a pred davnimi leti, ko
sva gradila že omenjeni skupni
domek, so bile najine finančne
možnosti omejene in sem pač
kupil, kar sem si lahko privoščil,
in ne kar mi je bilo všeč. Danes je
sicer še slabše, saj kupujem le, kar
si lahko privoščim, in še zdaleč ne
tega, kar bi potreboval. In nimam
v mislih ploščic, gradbenega materiala
ali gospodinjskih strojev,
temveč osnovna vsakodnevna živila.
In obleke. Ali mi je kaj od tega
sploh všeč, pa je vprašanje, ki si ga
že dolgo dolgo nisem zastavil.
»Kaj? Kaj, da ne bi?« sem tiho
vprašal in se namenil pobrati, kar
mi je prej, kot že rečeno, padlo po
tleh, medtem ko je ona še glasneje
kot prej nadaljevala: »Da mi ne bi
slučajno nosil kakšnih rož za dan
žena!«
Zastal sem v gibu nekako na
pol poti. Hotel sem pobrati, kar mi
je prej prestrašenemu ušlo iz rok,
hkrati pa nisem hotel, da bi mi iz
rok ušla celotna situacija in bi me
razsuto cvetje izdalo. Kajti bilo je
kupljeno in tihotapljeno v najin
skupni domek prav z namenom,
ki mi je bil iz ženinih ust ravnokar
in zelo jasno – predvsem pa glasno
– prepovedan.
»Zakaj pa ne?« sem krehnil,
skušajoč odvrniti pozornost od
rožic, upajoč, da mi bo to uspelo,
in vztrajajoč še vedno v čudni napol
pozi, ki je opazovalcu ponujala
tri možne zaključke:
1. da doživljam infarkt,
2. da me grabi išijas ali
3. da mi je ušlo v hlače in to
morda prav zaradi ženinih povišanih
decibelov.
In na svojo sramoto moram
priznati, da je bila tretja možnost
še najbolj kredibilna, saj se je pripetila
že večkrat, predvsem večkrat kot
druga, ki se je tudi že zgodila, za razliko
od prve, ki je doslej k sreči še nisem doživel.
»Kako misliš, zakaj pa ne?!« je vztrajala
pri nastavljeni glasnosti, ki je več
kot presegala sobno jakost, jaz pa sem
srčno upal, da gre za retorično vprašanje,
ker res nisem imel niti najmanjšega
pojma, kaj naj ji odgovorim.
Kajti lansko leto me je, približno v
Pierre-Auguste Renoir, Šopek (1913),
zasebna zbirka.